Plata tedna

Pri Lying Cobra, prvi Moveknowledgement izdaji za Moonlee Records, upravičeno govorimo o povratniški plošči. Preteklo je pet let od zadnjih nastopov, osem od zadnjega albuma – in več kot desetletje, odkar je skupino nazadnje zapustil kak član. V odsotnosti N’tokove gostobesedne prezence je dinamika seveda znatno spremenjena, a konec koncev gre za skupino, ki se od samega začetka stalno razvija naprej. Vokale tako prevzemata Miha Šajina in Uroš Weinberger, njuno […]

Vsaka nova plošča, ki jo spiše Josh Tillman, je zgodba zase. Kot Father John Misty si je ime ustvaril s pretiravanjem v zvoku in besedi, suhim cinizmom in vseprisotnostjo na družbenih omrežjih. Z novim albumom pa se Tillman odmika – v več pomenih. Že od leta 2018 v skoraj skrivnostni maniri ne daje več intervjujev. A kjer je prej vsaj na ploščah razgaljal svojo osebno Father John mistiko, sedaj v […]

Wet Leg je ena tistih zasedb, o katerih brenči celoten britanski glasbeni tisk. In ne le to, hajp je kot iskrica preskočil tudi na preostali svet. Upravičeno? Tisti, ki jim je všeč kompaktno ukrojen indie v Domino tradiciji, ali pa bolj spevni aspekti trenutne post-punk plime, se gotovo strinjajo. Rhian Teasdale in Hester Chambers sami pravita, da se je kup dejavnikov poklopil čisto spontano – rezultat pa je na prijateljstvu […]

Skoraj devet let je minilo, odkar sta Brian Molko in Stefan Olsdal izdala svojo zadnjo ploščo, Loud Like Love. Pa vendar privrženci vedo, da v Placebo pesmarici letom navkljub vztrajajo preverjene stalnice. Grmenje alter rock kitar in elektro sinti brnijo v tesnem spoju, ritmika se kompleksno kotali naprej, medtem ko komadi sami jadrajo proti obzorju. Zakaj torej Never Let Me Go mediji že hvalijo kot najboljšo Placebo album od Meds? […]

Od samorastniške performerke s podtalnih žurk do čisto zaresne pop zvezdnice: Charli XCX si je pot do vrha utrla s talentom za pop in neomajno prepričljivostjo. Po karantenskem How I’m Feeling Now se tokrat vrača v polni radijski formi. Crash odkrito flirta s trendi, ki trenutno produkcijo tiščijo v sintetizatorsko 80s smer, vendar svoje vplive zajema širokokotno. S pisano paleto producentov Charli posega v koš ohlapno povezanih žanrov; prostrani sint […]

Nilüfer Yanya na svoji drugi plošči sklada s toliko občutka in nežnosti, da ob površnem poslušanju z lahkoto zgolj zaplavamo na valovih njenih pridušenih melodij. A vredno se je potopiti pod gladino, ki jo Painless vzdržuje z uglajeno produkcijo. Naj njena kitara še tako spretno vijuga po vzoru Radiohead, bobni še tako čvrsto ženejo pesmi naprej: nekje v globini so te zgodbe prav boleče resnične. Cel spekter osebne in medosebne […]

Sveta trojica trapa s prvo ploščo izven troedinega koncepta. Je šlo pri nizu izvenalbumskih singlov zadnjih let, ki jim je sledil le delno posrečen Better izlet, zgolj za rekalibracijo? Novice z Duplice so namreč odlične: bojsi so za Haos ponovno nadgradili svojo igro, tako v formi kot v vsebini. Kot se rado zgodi, so morali v ta namen stopiti korak nazaj, brez da bi ob tem nazadovali. Dacho z rokava […]

Določeno mero (pre)drznosti zahteva, da v letu 2022 na prvem komadu svoje nove plošče poješ “I don't want help / I don't want counseling / I won't go to therapy / I won't do anything”. A zdi se, da Benu Bridwellu prav prisrčno dol visi. Na prvi Band of Horses plošči po skoraj šestih letih stvari dela po svoje – in to vključuje dajanje duška vsem težkim čustvom, pogosto izraženih […]

Težko pričakovana osma plošča dream pop dua Beach House je končno našla pot med poslušalce. Njuna najobsežnejša izdaja s skoraj poldrugo uro glasbe je sicer izhajala po EP-jih, ki so tudi glavni strukturni elementi albuma. Prvi del Pink Funeral nas uvede v glasbeno potovanje po sanjavih zvočnih pokrajinah, kjer pisane elektronske zvoke tokrat dopolnjujejo tudi akustična kitara in godala. Nežni vokali so obarvani z vocoderji, melodične linije pa prostor napolnjujejo […]