Mark Jacob Cavazza alias Vazz prinaša že tretjo ploščo od leta 2018 – in ostaja prav tako samozavesten, zgovoren in gladek kot doslej. Kodeks je v veliki meri posvečen njegovi lastni delovni vnemi ter vlogi, v kateri se avtor vidi kot pesnik, umetnik, performer. Slikovit je od samega začetka, uvodne pesmi Luna, kjer po rimah in flowu spomni malo na Mita, malo na Matter – a hkrati prepričljivo ujame svoj značilen, jasno artikuliran slog. Prav tako nadaljuje svojo tradicijo navajanja velikih imen z vseh področij umetnosti in kulture, najbolj zgoščeno v zadnjem singlu Sibelius: pred leti še Young Prešern, danes že Sofoklej. Najboljši je resda takrat, ko razrahlja svojo strukturo in jo potisne v ofsajd, kot na primer v že dobro leto znanem singlu Kaktus. Na skoraj celotni dolžini plošče Hyu dostavlja duše polno produkcijo, ki črpa iz slovenske popevke – slišimo denimo Ditko Haberl in Marjano Deržaj, razstavljeni v spevne podlage. Instrumentale dodatno razgibajo prispevki Vazzovega live benda, predvsem organski bas, ki ga je nasnel Peter Smrdel. Ta topel zvok v navezi z melodičnimi, dobronamernimi refreni avtorja postavi v redosledje prepoznavnih imen slovenskega hip hopa. Njegova največja vrlina kot kontrapunkt trenutni traperski eminenci je namreč preprosto ta, da Vazz ni kul, vsaj ne v smislu nastopaštva. Bolj kot z lastno podobo v ušesih poslušalca se ukvarja s klasičnim reperskim vprašanjem, kako biti “real” – a predvsem do sebe in svojih bližnjih. Nič čudnega, da mu je prisluhnila cela generacija.
Matej Holc
AD
play_arrow
