Tomaz

Nemogoče je skupine, v kateri igrata Thom Yorke in Jonny Greenwood, ne primerjati z njuno matično zasedbo. Radiohead je pač – upravičeno – en največjih alter bendov vseh časov. V cinično poimenovanem The Smile se dvojici pridruži bobnar Tom Skinner, znan predvsem kot član Sons of Kemet, pa po neštetih sodelovanjih z imeni od Floating Points do Grace Jones. Naj nas to preseneti ali ne – njihov skupni prvenec, A […]

Mark Jacob Cavazza alias Vazz prinaša že tretjo ploščo od leta 2018 – in ostaja prav tako samozavesten, zgovoren in gladek kot doslej. Kodeks je v veliki meri posvečen njegovi lastni delovni vnemi ter vlogi, v kateri se avtor vidi kot pesnik, umetnik, performer. Slikovit je od samega začetka, uvodne pesmi Luna, kjer po rimah in flowu spomni malo na Mita, malo na Matter – a hkrati prepričljivo ujame svoj […]

Pri Lying Cobra, prvi Moveknowledgement izdaji za Moonlee Records, upravičeno govorimo o povratniški plošči. Preteklo je pet let od zadnjih nastopov, osem od zadnjega albuma – in več kot desetletje, odkar je skupino nazadnje zapustil kak član. V odsotnosti N’tokove gostobesedne prezence je dinamika seveda znatno spremenjena, a konec koncev gre za skupino, ki se od samega začetka stalno razvija naprej. Vokale tako prevzemata Miha Šajina in Uroš Weinberger, njuno […]

Vsaka nova plošča, ki jo spiše Josh Tillman, je zgodba zase. Kot Father John Misty si je ime ustvaril s pretiravanjem v zvoku in besedi, suhim cinizmom in vseprisotnostjo na družbenih omrežjih. Z novim albumom pa se Tillman odmika – v več pomenih. Že od leta 2018 v skoraj skrivnostni maniri ne daje več intervjujev. A kjer je prej vsaj na ploščah razgaljal svojo osebno Father John mistiko, sedaj v […]

Wet Leg je ena tistih zasedb, o katerih brenči celoten britanski glasbeni tisk. In ne le to, hajp je kot iskrica preskočil tudi na preostali svet. Upravičeno? Tisti, ki jim je všeč kompaktno ukrojen indie v Domino tradiciji, ali pa bolj spevni aspekti trenutne post-punk plime, se gotovo strinjajo. Rhian Teasdale in Hester Chambers sami pravita, da se je kup dejavnikov poklopil čisto spontano – rezultat pa je na prijateljstvu […]

Skoraj devet let je minilo, odkar sta Brian Molko in Stefan Olsdal izdala svojo zadnjo ploščo, Loud Like Love. Pa vendar privrženci vedo, da v Placebo pesmarici letom navkljub vztrajajo preverjene stalnice. Grmenje alter rock kitar in elektro sinti brnijo v tesnem spoju, ritmika se kompleksno kotali naprej, medtem ko komadi sami jadrajo proti obzorju. Zakaj torej Never Let Me Go mediji že hvalijo kot najboljšo Placebo album od Meds? […]

Od samorastniške performerke s podtalnih žurk do čisto zaresne pop zvezdnice: Charli XCX si je pot do vrha utrla s talentom za pop in neomajno prepričljivostjo. Po karantenskem How I’m Feeling Now se tokrat vrača v polni radijski formi. Crash odkrito flirta s trendi, ki trenutno produkcijo tiščijo v sintetizatorsko 80s smer, vendar svoje vplive zajema širokokotno. S pisano paleto producentov Charli posega v koš ohlapno povezanih žanrov; prostrani sint […]

Nilüfer Yanya na svoji drugi plošči sklada s toliko občutka in nežnosti, da ob površnem poslušanju z lahkoto zgolj zaplavamo na valovih njenih pridušenih melodij. A vredno se je potopiti pod gladino, ki jo Painless vzdržuje z uglajeno produkcijo. Naj njena kitara še tako spretno vijuga po vzoru Radiohead, bobni še tako čvrsto ženejo pesmi naprej: nekje v globini so te zgodbe prav boleče resnične. Cel spekter osebne in medosebne […]