Plata tedna

Ezra Furman je en od tistih ustvarjalcev, katerih prepoznavnost nikoli ne eksplodira, temveč vztrajno, zasluženo raste. V dobrem desetletju udejstvovanja v zagnanem kitarskem popu je s svojimi domiselnimi, izpovednimi izdelki požel kar nekaj odobravanja. Njegova glasba, vseskozi precej uglajena, je pridno vabila k zibanju s plesnimi čeveljci in lahkotnimi trobili. A še nikoli ni bila vsebinsko lahka – in kot kaže, je Furman v zadnjih letih obrnil ploščo in svojo tesnobo […]

Za angažirano makedonsko institucijo Bernays Propaganda disko punk ni samo žanr, znotraj katerega deluje. Nasprotno, opazno je, da njen najnovejši izdelek zveni kot logično nadaljevanje bendovskega razvoja skozi dvanajst let in pet plošč. In četudi so brezkompromisne tirnice zasedbe od samega začetka plesno naravnane, se je z zadnjimi nekaj izdajami poslužila resnično pop prijemov – seveda v lastnem zvoku in kontekstu. Vtora mladost, treta svetska vojna je zgrajena kot žanrsko razdelana […]

Glasba Lane Del Rey od samega začetka živi v fantazijah. Vloga, ki jo igra njena avtorica, se je čez leta razvila od mladostne upornice do romantično nostalgične šansonjerke s cvetlicami v laseh, ki pa vseskozi ostaja ledeno kul in pomenljivo prodorna. Če na to ne namigne že naslov Norman Fucking Rockwell, se njena nova plošča začne še bolj eksplicitno kot kadarkoli prej, ko nežne klavirske akorde preseka “Goddamn, man-child, you […]

Folk rock glasbenik Devendra Banhart je izdal svoj deseti studijski album z naslovom Ma - zbirka 13 relativno kratke, a vseeno sanjske pesmi, ki so njegovo najbolj osredotočeno delo do zdaj, in čeprav je album nabit s pomenom, se nikoli ne zdi težko ali obremenjujoče za poslušanje. Banhart se izogne sintetizatorjem svojih zadnjih albumov in se pomakne na svojo kitaro in vokale, ki jih podpirajo godala, pihala, medenina in klaviature. Glasbeno gledano […]

House of Sugar je ena tistih plošč, ki so sočasno zasanjane in kompleksne. Brez zadržka se jo da poslušati kot glasbo za ozadje – a bilo bi škoda ostati le pri tem. Njen avtor, (Sandy) Alex G, ob tem pluje med žanri kot kak čudaški pop kozmonavt, a zlije vse slišano v nekakšen psihedelični indie folk pop. Njegove kompozicije so osnovane na precej standardnih prijemih; posamezne melodije so dovolj preproste, […]

Če novi Foals album lahko opišemo z eno besedo, je to gotovo “ambiciozen”. Ker pa ta izraz zlahka postane dvorezen meč, se je treba vanj še nekoliko poglobiti. O tem, da Everything Not Saved Will Be Lost Part 1 stremi visoko, priča že njegov naslov, skupaj z dodanim “Part 1”, pa tudi baladni sintetično-akustičen uvod, ki v besedilu vstopa v puščavo, kot da bi iskal veličino Spanish Sahare. Ko se […]

Nova plata soul fenomenov iz Bloomingtona je, če bi njihovo glasbo primerjali z žurom, počasen ples večera. Njihovo prej značilno živahnost in nekoliko opito veselost so zamenjali z orkestralni soul in umirjen potek skladb. Pleh so zamenjali s strunami, z backvokali pa so skladbam postavili zasanjan izraz in ozadje, ki nas odnese stran. Plata American Love Call sicer ni ljubezenska. Bolj kot opevanje je celota zaslišanje ljubezni in vpraševanje v […]

Meg Duffy je portal Pitchfork v nedavnem intervjuju oklical kar za najljubšo kitarista_ko vašega najljubšega indie rockerja: na svoji dosedanju glasbeni poti je med drugim igral_a v bendu Kevina Morbya in napolnil_a zvok plošč The War on Drugs ter Weyes Blood. Kljub temu pa najde čas za dodelan avtorski izraz s svojo primarno skupino Hand Habits, katere začetki segajo v leto 2012, pred vse ostale projekte. Placeholder, dodelan drugi album […]

Ne zgodi se vsak dan, da nekdo zvok preteklosti preslika v sedanjost tako suvereno in pristno kot Yola Carter. Britanka je za svojo vzela tipično ameriško glasbo, pobrala svoje vplive z vseh vetrov in ustvarila soul pop amalgam, kakršni so priljubljenost prvič dosegli v šestdesetih. A kot nakazuje akustična kitara, ki jo Yola igra na naslovnici, je nadvse močan, če ne najpomembnejši, pečat country glasbe s svojo uglajeno nežnostjo in […]