Tomaž Pezdirc

Skupina The Flaming Lips obstaja in ustvarja že od leta 1983. Nenavadno bi bilo, če se po triindvajsetih studijskih ploščah in kopici dodatnih posnetkov ne bi znotraj lastnega opusa počutila že nekako udobno. Kljub temu pa Wayne Coyne in ekipa še vedno ne dolgočasijo niti sebe niti svojih privržencev, saj znajo okvirje, znotraj katerih plujejo, z vsako novo ploščo poslikati pisano in raznoliko. Za American Head pusti skupina glavnino svojih […]

Ambicije skupine The Killers so od nekdaj presegale njen staž znotraj svetovne pop rock arene. Pest, iztegnjena proti nebu, obraz umazan od peska in lasvegaških bleščic – v paketu pa pesmi, ki so lahko indie hiti ali načičkani poskusi velikopoteznih himn s približno enako verjetnostjo. Oba albuma, ki ju je skupina izdala v prejšnjem desetletju, sta nekoliko razredčila koncentriran ognjemet uspešnic prejšnjih treh, posledično pa bila tudi ustrezno medlo sprejeta. […]

Vrnitev Bright Eyes se je – domala preroško – zgodila takrat, ko jih svet najbolj potrebuje. Naslovu navkljub Down in the Weeds, Where the World Once Was k sreči ni distopična pripoved, četudi slutnja neizogibnega propada vseskozi visi v zraku. Prej gre za ploščo, na kateri se Conor Oberst sooča z obžalovanjem in občutkom izgube; vseprisotna sta pečata njegove nedavne ločitve od žene Corine ter smrti brata Matta. Pa vendar […]

Zgodba je privržencem domače alternativne produkcije še kako znana. Prekmurski elektrončkarski wunderkind Kleemar se je na glasbeni sceni prvič pojavil kmalu po prelomu tisočletja ter očaral z neobremenjenim občutkom za sintetizatorje polpreteklosti, iz katerih do danes kot za šalo izvablja razigrano kompleksne kompozicije. V dveh desetletjih odtlej je zamenjal nekaj inkarnacij v živo, nastopil na Klubskem maratonu ter Izštekanih, se priključil domačim hrupnim rokerjem Manul ter kasneje hrvaški pop atrakciji […]

Piše se leto 2020. Ko čez zaprto okno gledamo, kako se nam svet podira pred očmi, si Glass Animals ustvarijo sanjsko deželo kar na notranji strani lobanje. Ko ta svoj Dreamland uglasbijo, iz zvočnikov lije pisana kot LSD trip, a zasidrana v gumijasti poskočnosti njihove individualne vizije pop glasbe. Res je, dandanes nobena umetnost ne obstaja v vakuumu, a Dreamland se še posebej zaveda samega sebe: v besedilu uvodne, naslovne […]

Kdor trdi, da je kitarska glasba v svetovnem merilu danes na stranskem tiru, se najbrž še ni srečal s post-punk razrastom, ki trenutno cveti na Britanskem otočju. Na sami konici te žanrsko specifične, a ostro prodorne scene tiči nabrita dublinska peterica Fontaines D.C., ki nam že dobro leto po razjarjenem prvencu Dogrel servira svojo drugo ploščo: A Hero’s Death. Na njej skupina svoj eksplozivni vzpon nadaljuje v prav tako uren […]