Tomaz

Kakršno ime, takšna vsebina. Razigrana samozavest, ki jo s kančkom ironije posreduje nadimek Illuminati Hotties, namreč kar veje iz plošče Let Me Do One More. Takojšnji indie rock šarm direktno v žilo, kombiniran z duhovitimi teksti na presečišču otožnega: česa takega so se lotili že Los Campesinos ali Courtney Barnett. Na tej diagonali tudi Sarah Tudzin piše čisto osebne zgodbe, ki pa vendar služijo tudi kot splošna opazovanja negotovosti sebe […]

José González se s svojo četrto ploščo vrača uigran, kakor da ga nismo pogrešali celih šest let. S pristno nonšalantnostjo njegova nežna kitara in preprost izraz še vedno stopita čez vrata kot star znanec, ki nas s samo prisotnostjo nemudoma ovije v toplino. Njegov slog, od samega začetka izpiljen, je do danes osnova, ki jo González skozi diskografijo pomalem nadgrajuje. Podobnega loka se drži tudi Local Valley, ko si vzame […]

Glasba, ob kateri zastrižeš z ušesi. Gostobesedno nizanje spevnih (ne)smislov kar kliče po poskusih dešifriranja – medtem pa se dva elegantna mladeniča smejeta v brk, saj le sledita svoji viziji. Duo PTČ sta rap nadebudneža Pavel Panon Raščan in Val Fürst. Njun prvenec, Neki tko vsak dan, naniza devet komadov v pičlih 21 minutah. To so igrive črtice, ki se zapletajo same vase, brez da bi postale puhlice. S poudarkom […]

“Here we go, here we go / You're legitimate rock and roll.” Močna izjava za dvojec, ki od samega začetka bastardizira indie pop in težkokitarsko glasbo v čudaški hibrid. A takšna je zdaj že dobro znana formula Sleigh Bells, ki pač vključuje tudi nemalo fraz z več sloga kot vsebine. Okrog njih kitare žagajo v dehidriranih rifih, na 11 navitih fantazmah hard rock nastopačev, in predrzno sekajo čez nedolžne sintetizatorje. […]

Po eksplozivnem uspehu svoje plošče iz 2018, Golden Hour, se je Kacey Musgraves znašla v precepu. Kako naslediti svetovni hit, hkrati pa ostati glasbeno prodoren? Načeloma country izvajalka je pozornost sicer res dosegla s korakom v splošno dostopnost, pa vendar ne na čisto predvidljiv način. V tej smeri nadaljuje, ko s Star-Crossed svojo lansko ločitev uprizarja kot pop ploščo, a se vešče izogiba klišejem. Že v resnobnosti idile, ki jo […]

Bledi bitji z lobanjama namesto obrazov, živobarvno rastje. Naslovnica Any Shape You Take, druge plošče Indigo De Souza, sicer spominja na tisto prvenca – obe je naslikala njena mama – le da je zaradi svoje umestitve v izpraznjen supermarket še toliko bolj strašljiva. Gre za sodobno variacijo na magični realizem, morda za opomnik naše minljivosti? V resnici je glasba, ki jo piše De Souza, le pogojno halucinogena. V svoje vrtince […]