Tereza Vuk je pisateljica postala po naključju. Lahko bi rekli, da jo je tja pripeljala usoda, čeprav sama trdi, da je šlo zgolj za splet okoliščin oziroma naključja. Njena prva knjiga Creepyatrija je slovenski prostor zadela kot komet. Bila je drugačna, povsem drugačna. Tudi od tistih (oziroma predvsem od tistih), ki ponavadi pišejo knjige. Še danes težko sprejme oznako, da je “pisateljica”. Je svojeglava, trmasta in dobro ve, kaj hoče. Za intervju pa jo je težje dobiti kot samega predsednika države. Tudi dogovarjanje za njen prihod v Torpedo je bil zgodba zase. Izak je imel morda srečo, ker je bil prvi, ki je recenziral njeno knjigo. In ker je Terezi všeč ena od njegovih skladb. “Ti štekaš,” mu je rekla v enem od pogovorov prek Facebooka. V živo pa sta se tokrat srečala prvič.
Pogovor je potekal v Terezinem slogu – sproščeno, pristno, kaotično, glasno, brez dlake na jeziku. Bolj rokenrol kot kakšna resna debata o visoki literaturi. Da boste verjeli, pa boste morali prisluhniti, kako zveni, ko rokenrol sreča knjigo.
Med pogoji sta bila tudi čik in pivo. Zato smo prekršili pravila in ji to tudi omogočili. Kršenje pravil je pravzaprav to, kar Tereza nenehno počne. Tako deluje, tako piše, tako živi.
Zunaj je njena nova knjiga Kolumniatrija, ki pa so jo od snemanja tega pogovora in njegove objave že razprodali. Pričakujemo ponatis.
play_arrow
Post comments (0)