Edino smiselno je, da se Evermore rima na Folklore. Druga letošnja plošča, s katero nas je presenetila Taylor Swift, je tudi njen drug indie folk izlet s produkcijo Aarona Dessnerja iz The National. Sestrska plošča, takorekoč. Z Dessnerjem “preprosto nisva mogla nehati pisati pesmi”, pravi avtorica. Evermore bi si z lahkoto privoščila biti samo zbirka preostankov predhodnice, pa ji ni bilo treba – tu je dovolj dobrega materiala za še en polnopravni album. In kaj je drugače? Plošča je še nežnejša, njene melodije še bolj pretanjene. Pop hita na njej tako rekoč ni; še najbliže mu pride Gold Rush, podložen z elegantno neumornim pulzom, ki ga je dodal Jack Antonoff – tokrat njegov edini prispevek. Preostanku plošče prav fino pristoji, da je nevsiljiv, saj tako pušča prostor zgodbam, pesmi pa še vedno delujejo kar v prvo. Slišimo veliko lomljivega klavirčka, naslovnica s Taylor v karirastem plašču in lasmi, spetimi v kito, pa nakazuje na previden povratek h countryu. Cowboy Like Me, pravi en od naslovov. Zveni očitno, a deluje. Prav kakor cinična ‘Tis the Damn Season, praznična viža, ki nam skladno z datumom izida pač ne uide. V vseh teh pripovedih se avtorica značilno naslanja na osebno zgodovino, le da tokrat pričara predvsem otožne slike počasi razpadajočih razmerij v pastelnih barvah. Kako lepo, da v Happiness najde tudi skrb zase in cel kup razumevanja za srečo, ki ni odvisna od odnosov, ampak jo najprej iščemo v nas samih. Kaj pa gostje? S sestrsko ekipo Haim punce skujejo meta zaroto, ki stalno spreminjanje refrenov v mini preobratih pripelje do popolnosti. Coney Island z The National žal zveni malenkost preveč umetelno. Ima pa zato Bon Iver v zaključni naslovni pesmi svoj Bon Iver moment, ravno prav leden za trenutno zimo. Še dobro, da je Evermore takšna pop plošča, da nas lahko greje ob kaminu.
Matej Holc
AD
play_arrow
