Najbolj rokerski pop bend angleške scene je v tretje še boljši kot doslej. Pohvale za Blue Weekend kar dežujejo, Wolf Alice pa so se z njim dokazali kot skupina, ki je sočasno izostrila svoj fokus in razširila svoj spekter. Zvočna in vsebinska raznolikost je zanje že itak značilna, in tudi tokrat jo uokvirja popeglan indie pop, ki od povprečja mainstreama izstopa s svojo simpatično pristnostjo. Znotraj njega pa paleta benda sega od skoraj soul prebliskov v prvem singlu The Last Man on Earth do shoegaze sanjarjenja zaključnega The Beach II. Tako rekoč vsi refreni so veliki, pa naj bo to v smislu melodije ali preprosto zvočnega prostora, ki si ga vzamejo. Ne glede na vso ljubko estetiko Wolf Alice še vedno radi navijejo distorzijo – a tudi grungerski Smile, ki svojo samozavest pljuva kot kačji strup, si na koncu privošči s soncem obsijan pripev. Ellie Rowsell ob vsem tem šepeta, poje podoknice, sanja, rjove. V svojih najbolj odločnih trenutkih se pod žaromete postavi igrivo in kričeče, sploh v brezglave zabave željni razpaljotki Play the Greatest Hits. A že tik zatem brez težave zaplava v globoko čutnost, primerno le rahlo prikritim dvojnim pomenom iz Feeling Myself. Kljub kameleonski naravi iz pesmi v pesem njen glas ostaja prepoznaven, sočasno pa nabit s čustvi in zato čudovito človeški. Podobno velja za rdečo nit, ki se plošče vendarle drži: koliko truda moramo vložiti, da si zaslužimo svoje mesto pod soncem? Če sklepamo po njihovem dosedanjem opusu, ga Wolf Alice vlagajo več kot dovolj.
Matej Holc
