Wet Leg je ena tistih zasedb, o katerih brenči celoten britanski glasbeni tisk. In ne le to, hajp je kot iskrica preskočil tudi na preostali svet. Upravičeno? Tisti, ki jim je všeč kompaktno ukrojen indie v Domino tradiciji, ali pa bolj spevni aspekti trenutne post-punk plime, se gotovo strinjajo. Rhian Teasdale in Hester Chambers sami pravita, da se je kup dejavnikov poklopil čisto spontano – rezultat pa je na prijateljstvu temelječ bend, ustanovljen po koncertu Idles, a poln sladkobe, vzporedne Wolf Alice. Gonilna sila njunega prvenca je predvsem nebrzdana igrivost, ki rock klišeje prepiše v samozavedanje, gosto seje besedne igre in namigovanja, citira Mean Girls. Ciniki v last.fm komentarjih se že oglašajo: “Trenutno vsi obožujejo post-punk in biti potreben. Kaj če bi post-punk naredili potreben? Dobro za njiju.” A ko avtorici pojeta o izpetih žurkah, po koncu katerih sami doma neskočno skrolata po telefonih, slišimo, da sta rojeni prav na prelomu med milenijci in zoomerji. Kdo drug namreč lahko v takšnem svetobolju uživa – in to zato, ker ga spomni na občutek zaljubljenosti?
Matej Holc
