Plata tedna: Viagra Boys – Welfare Jazz

Čustvena luknja prvih dni novega leta je ravno pravšnji čas, da svojo drugo ploščo na plano privleče nič kaj prazničen ansambel Viagra Boys. Peterica švedskih panksov zabušantskega sloga svoj Welfare Jazz odpre udarno, s čudovito atonalnim rifom, ki ga podlaga raskava bas linija. “I ain’t nice,” se s svojo neprilagojenostjo spet hvali frontman Sebastian Murphy, medtem ko njegov bend gradi neumoren gruv. Saksofonski izgredi le še podkrepijo vtis bolj surove verzije Morphine, pripomore pa seveda tudi hrapav, hripav vokal nekje med dejansko melodijo in zateženim tuljenjem. Plošča si dovoli resne odmike od (post-)punka v tako rekoč disko smeri, prav ta razkorak med svetlečim in umazanim pa jo dela privlačno. Girls & Boys bi lahko kupili celo kot kitarsko, neuravnovešeno vzporednico istoimenskemu Blur singlu. Murphyeve zgodbe so ob tem večinoma parodija klišejske moškosti kot iz učbenika – z vrinjenimi nesmisli tipa Secret Canine Agent, da jih ne bi kdo pomotoma vzel resno. Komada Toad in To the Country si vsebinsko celo direktno nasprotujeta, pri čemer je slednji tudi edini, ki ne poveličuje usod večnih poražencev. No, bend za konec res zanese v country, ko se skupaj z Amy Taylor lotijo priredbe Johna Prinea, In Spite of Ourselves – še ene zgodbe, ki med vso čudaškostjo kot gonilno silo najde ljubezen. Nam preostane karkoli drugega?

Matej Holc