Legenda pravi, da se je Valentino Bošković leta 1646 v raketomobilu lastne izdelave lansiral v vesolje s postaje na Vidovi gori, najvišjem vrhu jadranskih otokov. Zgodbo prvega astronavta z otoka Brač že tretjo ploščo zapored opeva istoimenski dvojec, razpet med Zagreb in Split. Nekakšen hrvaški odgovor na Ziggya Stardusta torej? Da in ne. Tu ne slišimo prav veliko rokenrol ekscesov ali spontanih samovžigov, zato pa Valentino izkazuje neverjeten občutek za pretanjeno melodijo in elegantne produkcijske prijeme. Velika praska je menda žena velikega poka – a pesmi tokrat zvenijo manj razstavljene, bliže polno brušenim sintetičnim pop diamantom kot pa zajebantskim skicam s prejšnjih dveh plošč. Skoraj vse so v zadnjih mesecih – nekatere celo letih – že postale mini Youtube uspešnice, kar ob čvrstih bas linijah in domiselnih poigravanjih klaviatur sploh ne preseneča. Vzdušje je sredozemsko soparno, a vendar vesoljsko kul – kar je tudi niša, ki jo zavzema še kako ključna Valentinova mitologija. Te se zasedba seveda še vedno loteva neobremenjeno, z zdravo mero humorja in v pristno starinskem braškem narečju. In četudi Valentino Bošković doslej še ni nastopil v živo, namerava skupina obeležiti 400. obletnico njegovega poleta v vesolje – na 14. februar 2046. Do takrat bosta karantena in vzdrževanje medsebojne razdalje predvidoma že za nami, veselimo se!
Matej Holc
