Dawn FM se na papirju bere kot pravi zvezdniški konstrukt. Skupaj z The Weeknd nad produkcijo bdita Max Martin in Oneohtrix Point Never, v rap vložkih se pridružita Tyler, the Creator in Lil Wayne. Še okvir fiktivne radijske postaje plošči skoraj opravičimo, ko pa je napovedovalec sam Jim Carrey. A vsemu navkljub album zveni presenetljivo … zadržan? V kontekstu radiu prijazne pop glasbe, seveda. Saj pripovedi še vedno opevajo značilno The Weeknd vrvohodstvo nebrzdane spolnosti in samouničenja, tokrat z na debelo naneseno plastjo samozavedanja. Le da so zgodbe premišljeno zapakirane v sint pop osemdesetih, poln globokih basov in vesoljskih linij. Vanje se brezšivno zlije ta ali oni EDM refren, sploh ko ima prste vmes še Swedish House Mafia. Po drugi strani pa Dawn FM ne špara z imenitno osladnostjo, ki se je včasih posluži neposredno pri izviru, denimo ko v Out of Time sempla japonski City Pop. Vizija v visoki ločljivosti, ki posega po paleti pridušenih primarnih barv – taka glasbena ustreznica Stranger Things. Pa je The Weeknd po omamljenih nočeh res na poti proti zori, pregovorni luči na koncu predora? Kogar za konec ne prepriča obžalovanja poln šlager Less Than Zero, bo morda verjel Carreyu, ki album zaključi z ganljivo spiritualno recitacijo. Na nova jutra.
Matej Holc – Holomondo
