Mrak nad polji neke širne ravnine; siva, ki se preliva v črno. Osamljena strela v daljavi napoveduje nevihto, po kateri diši veter. Ta temačen, odprt prostor je pokrajina, kjer svoje mesto najde Ignorance, peta plošča izpod peresa Tamare Lindeman. Ta je s svojo zasedbo The Weather Station ustvarila zvok, ki je v svoji prepoznavnosti večen, pa v tako dovršeni obliki, s tako izpiljeno vizijo, vendarle svojski. Na muhastem prizorišču nam toplino nudi zvesta odeja Moog sintetizatorja, nas budne ohranja neumoren tok ritma. Skupina lebdeče kompozicije kranclja z valovi flavte, saksofona, jih potaplja v morje godal. Tiste najbolj odločne, domala teatralne pesmi uokvirja klavir, ki v spomin prikliče Talk Talk na prehodu iz pop glasbe v eksperiment. Glavni akter je torej vzdušje, oprijemljivo in polno. To si zre iz oči v oči s še eno kanadsko mojstrovino, Destroyerjevo natanko desetletje staro Kaputt. Tudi vsebinsko Ignorance ne zaostaja, čeprav so robovi njenih kompozicij temeljiteje obrušeni. Ko avtorica zaplava v introspektivne globine, s pretanjenim pogumom razkriva svojo ranljivost, ki jo vsakič zna oviti v lepo zaokrožen refren. The Weather Station nas tokrat vodi v tisto nišo ponovne obuditve osemdesetih, ki Springsteenu dolguje približno toliko kot The War on Drugs – le da svoj načrt za pobeg kuje bolj jedrnato, pa zato nič manj premišljeno. Tamara Lindeman pa nas z glasom in besedo boža tako nežno, da se vsa pod gladino skrita bolečina zdi skorajda znosna.
Matej Holc
