Plata tedna: The War On Drugs – I Don’t Live Here Anymore

Adam Granduciel živi udobno življenje. V zadnjem desetletju se je od prodornih indie začetkov zavihtel na položaj prepoznavnega kitarskega junaka, se obkrožil z izvrstnimi glasbeniki, si ustvaril družino. Tudi trajektorij njegove zasedbe The War on Drugs potuje samo navzgor – ali bolje rečeno, samo naprej po avtocesti dramatičnega springsteenovskega rocka. Po dveh tako splošno cenjenih in uspešnih albumih, kot sta Lost in the Dream in A Deeper Understanding, bi kdo drug skrenil v kreativno praznino, a Granduciel v tej mirni ježi najde zadovoljstvo. In več kot to: po letih obsedenega nadzora nad ustvarjalnim procesom si dovoli nekoliko spustiti vajeti iz rok. Da ne bo pomote, tudi I Don’t Live Here Anymore je rezultat dolgih ur studijskega čudodelstva. A sproščenost pri pisanju in svobodnejši prispevki sobendašev se zrcalijo v manj zloščenih, pa zato poslušalcu še prijaznejših strukturah. Tudi Granduciel sam pravi, da si je želel pisati bolj jedrnato in jasno, s tem pa je obilno napojil pop moment plošče. V teh pesmih igra modreca, ki ga je doslej prevožena cesta utrdila, izučila, sedaj pa z osvojenega vršaka zre na svet, razprostrt pred sabo. Preprosta sredstva, izpiljena za dosego prepričljivih občutkov: linije kitic se večinoma razpršeno širijo, po novem pa jim pogosto sledijo velikopotezni refreni, ki se jih bend loteva z na novo odkrito silo. I Don’t Wanna Wait, ta direktno iz osemdesetih potegnjena himna, se s svojim “show a little faith” še direktno pošlepa na Šefa samega in njegov Thunder Road. “I’m starving,” zatuli Granduciel, s tem pa podkrepi svojo tezo o nemiru, ki se v nas stalno ohrani vsemu dobremu navkljub. Pop glasba taka občutja opeva že desetletja. Pravkar se ji je pridružil še en album klasičnega rocka, ki bi nekega dne lahko postal – klasika.

Matej Holc