Plata tedna: The Notwist – Vertigo Days

Bavarsko indie elektronsko navezo okrog bratov Acher najbolje poznamo po plošči Neon Golden, mejniku iz leta 2002. Devetnajst let in tri plošče kasneje The Notwist kot za šalo ponovno nadgrajuje svoj prepoznavni zvok. Vertigo Days spaja nasprotja – in to ne le v smislu zlitja indie kitar in žvenketajoče elektronike, katerega štafeto je po zadnjem albumu iz rok Martina Gretschmanna prevzel Cico Beck. Ne, tukaj poslušljivost sobiva z elegantno hojo po robu, nežnost pa ostaja lomljiva vzporedno s škripanjem glasbil. Nekatere reference so očitne; Exit Strategy to Myself že kmalu spomni na Radiohead, in to ne le v naslovu. Je lirični motiv ledene dobe, ki ga slišimo malo kasneje, naključen ali nameren povratni klic do Kid A? Markus Acher svoje pesmi v osnovi še vedno piše prepoznavno subtilno, a plošče se polašča naslovna vrtoglavica, ki se zrcali v sanjskih slikah ovitka. Vertigo Days namreč potuje povsod, od tabornega ognja do širnega vesolja, vmes pa obkroži svet s pretanjenimi pokloni ritmom iz najrazličnejših kotičkov. Ti hipnotični izleti prvič nudijo tudi okvir za vključitev mednarodnih gostov. Angel Bat Dawid in Ben LaMar Gay srčiko plošče potunkata v jazz sladkobo, Saya iz japonskega dvojca Tenniscoats pa vokalno obarva zasanjan ples singla Ship. Pričakovan presežek je napet sintetični banger Al Sur, kjer svoje spretnosti prispeva sama Juana Molina. Z vso to širino se The Notwist dokončno prebije izven lastnega mikrokozmosa, mehurčka, v katerem se je od nekdaj zdelo, da obstaja. Rezultat je zaokrožena plošča, pri kateri se pesmi prelivajo iz presenečenja v presenečenje, eno prijetnejše od drugega.

Matej Holc