The Mountain Goats so svojo dvajseto ploščo, Dark in Here, v zgodovinskih FAME Studios na severu Alabame posneli tik pred prvo karanteno. Je mračna kotanja, v kateri album tiči, tako predmet naključja – ali pa ima John Darnielle neslutene preroške sposobnosti? Slednje bi nas stežka presenetilo, a gotovo pomagalo razumeti, kako v osnovi pripovedni pisec pesmi iz svojih zgodb izvabi tako pisan čustveni spekter. Prevladujoča barva je tokrat globoko temno modra, prav tako turobna kot naslovnica. Razigrana kitara uvodnega Parisian Enclave nas še skuša pretentati, a refren že oriše življenje v senci, ki se nikoli ne konča. To je le prva v seriji slik neizogibne, pogosto tragične usode, katerih protagonisti se do bridkega konca ponosno oklepajo svojih prepričanj. Po seriji bolj okorno konceptualnih plošč je tak pristop osvežujoče neobvezujoč, saj Darnielle s pridom črpa iz svojega repertoarja verskih, mitoloških in zgodovinskih idej, ki jih prenese v čisto sodobno (ali morda brezčasno?) depresijo. Manj vpadljivo je tudi samo skladanje pesmi, ki del privržencev vsled svoje nezaokroženosti spominja na zloglasno ploščo Goths – le da je za uspeh Dark in Here ključno, da mu ne umanjka niti kitara niti oprijemljiva vsebina. Melodije so venomer nežne, pogosto jih ukovirjajo tipke zdaj že čisto izpiljene zasedbe, tu in tam pa jih z orglami popopra še legendarni Spooner Oldham. Naveza jazz klavirčka in obupanega bas pulza izriše Lizard Suit kot enega nespornih vrhuncev. Ujame namreč enega tistih trenutkov, ko Darnielle klub svoji blagi maniri poslušalcu uspešno posreduje nadvse zlovešče vzdušje. Avtor sam je ploščo opisal kot divjo v smislu neudomačenega, in res je v tistih najbolj zagnanih komadih Dark in Here neustavljiv v svoji brbotajoči jezi. A ponavadi je še boljši takrat, ko nas pusti, da se valjamo po temačnih kotičkih svoje duše s samo trohico upanja pred očmi.
Matej Holc
