Edino smiselno je, da se Evermore rima na Folklore. Druga letošnja plošča, s katero nas je presenetila Taylor Swift, je tudi njen drug indie folk izlet s produkcijo Aarona Dessnerja iz The National. Sestrska plošča, takorekoč. Z Dessnerjem “preprosto nisva mogla nehati pisati pesmi”, pravi avtorica. Evermore bi si z lahkoto privoščila biti samo zbirka preostankov predhodnice, pa ji ni bilo treba – tu je dovolj dobrega materiala za še en polnopravni album. In kaj je drugače? Plošča je še nežnejša, njene melodije še bolj pretanjene. Pop hita na njej tako rekoč ni; še najbliže mu pride Gold Rush, podložen z elegantno neumornim pulzom, ki ga je dodal Jack Antonoff – tokrat njegov edini prispevek. Preostanku plošče prav fino pristoji, da je nevsiljiv, saj tako pušča prostor zgodbam, pesmi pa še vedno delujejo kar v prvo. Slišimo veliko lomljivega klavirčka, naslovnica s Taylor v karirastem plašču in lasmi, spetimi v kito, pa nakazuje na previden povratek h countryu. Cowboy Like Me, pravi en od naslovov. Zveni očitno, a deluje. Prav kakor cinična ‘Tis the Damn Season, praznična viža, ki nam skladno z datumom izida pač ne uide. V vseh teh pripovedih se avtorica značilno naslanja na osebno zgodovino, le da tokrat pričara predvsem otožne slike počasi razpadajočih razmerij v pastelnih barvah. Kako lepo, da v Happiness najde tudi skrb zase in cel kup razumevanja za srečo, ki ni odvisna od odnosov, ampak jo najprej iščemo v nas samih. Kaj pa gostje? S sestrsko ekipo Haim punce skujejo meta zaroto, ki stalno spreminjanje refrenov v mini preobratih pripelje do popolnosti. Coney Island z The National žal zveni malenkost preveč umetelno. Ima pa zato Bon Iver v zaključni naslovni pesmi svoj Bon Iver moment, ravno prav leden za trenutno zimo. Še dobro, da je Evermore takšna pop plošča, da nas lahko greje ob kaminu.
Matej Holc
