Glasbena kariera Annie Clark od samega začetka sledi nezadržni krivulji navzgor. Njena umetniška persona, St. Vincent, je v obdobju pičlih petih plošč iz folk trubadurke preko vešče kitarske razuzdanke navsezadnje mutirala v elastično lateks pop kraljico, katere mojstrovina Masseduction neonsko žari na osebnem zenitu. Kako sploh naprej od tu? Je morda edini smiseln korak pač korak nazaj? Kaže, da ja – a le v časovnem smislu. Daddy’s Home namreč nič kaj zadržano kuka v glasbeno zakladnico New Yorka zgodnjih sedemdesetih in se igra s kalejdoskopskim naborom barv, ki jih tam najde. St. Vincent se tako načrtno preslika v čas in kraj, v katerem je odraščala s škatlo plošč svojega očeta – tistega naslovnega, ki se je predlani po desetletju vrnil iz zapora. Pa vendar naslov posreduje tudi pomen osebne emancipacije v kontekstu, širšem od družine. Prevprašuje cel kup tesnobe in skrbi, uokviri ljubezen kot zablodo – tiste reči pač, ki se večno negotovim vrtijo znotraj možgan, a tudi razumevanje in človeškost, ki izvirata iz njih. Da kulisa zveni karseda pristno nespodobno, sta cel kup instrumentov s strunami in tipkami povečini odigrala kar avtorica sama in producent Jack Antonoff. Njune združene moči že prvi singl Pay Your Way in Pain naslikajo v tako samozavestni paleti, da zveni kot dva komada, odvrtena sočasno. Njegovo čisto nasprotje, omotična balada Live in the Dream, se za las izmakne pastem slave, soula polna At the Holiday Party pa med plesom z Rolling Stonesi čez fasado zabave prepozna skrito žalost. Okostja pesmi, sploh na klavirju slonečih balad kot The Laughing Man ali Candy Darling, bi ob tem lahko izvirala iz katerega koli obdobja ustvarjanja avtorice. Kljub temu, da si je St. Vincent za svojo najnovejšo predstavo spet nadela nova oblačila, je torej še vedno prav takšna, kot jo poznamo. Igriva, načičkana, nežna – ko je treba, pa tudi ravno prav surova. Vedno korak naprej? Vedno korak čez mejo.
Matej Holc