Plata tedna: Snail Mail – Valentine

Lindsey Jordan kot Snail Mail stoji v prvi vrsti aktualne indie rock smetane – svežega, neizprosno ranljivega glasu generacije Z, ki jo skozi njene plošče vidimo odraščati v realnem času. In Valentine je za Snail Mail neizpodbiten korak naprej. Kitar, ki so odlikovale rokerski moment prvenca Lush, sintetizator sicer ne zamenja, jih pa učinkovito podkrepi. Jordan priznava, da je album vsaj delno načrtno pristrižen na pop – da pa je sočasno njegovemu nastanku botrovala predvsem želja po katarzi. In res silna čustvena stanja, iz katerih so pesmi izšle, kar vrejo na površje; že v otvoritveni naslovni pesmi rjovenje refrena hlastno povozi previdno kitico. Tako neposredno boleče so izpovedi nekoga, ki srce na dlani najlaže pokaže po ovinkih, skozi uglasbene besede. In če je k temu samozatiranju čustev avtorice res pripomogla katoliška vzgoja, je tudi razumljivo, zakaj njene pesmi vse do danes zvenijo kot obsesivne izpovedi. Perfekcionizem je nadgradila z načitanostjo, zato lahko v tekste trpa versko ikonografijo, a tudi poudari dvojnost svojega izkustva s spremembo ene same črke. Predmet oboževanja je ponavadi sočasno tudi predmet obžalovanja, slišimo cel kup objokanega moledovanja za minulimi ali neizpolnjenimi ljubeznimi. Prav vsako pesem pa zaokroži kakšna domiselna produkcijska finta: Ben Franklin, ko si sint in vokalna melodija refrena predrzno sledita, Light Blue, ko ga violončelo povzdigne v višave. Madonna do vrhunca pripelje čigumijasto igrivost, ki pod površjem skriva morje črnega obupa, vmesni zagon bobnov pa se izkaže za dobro plasirano provokacijo. Forever (Sailing) si za nameček sposodi sample in refren obskurne švedske disko balade, s tem pa jasno izpostavi nivo melodrame, ki si ga Valentine upravičeno dovoli. Tako resnično boleče kot solze na parketu maturantskega plesa.

Matej Holc