Plata tedna: Sleigh Bells – Texis

“Here we go, here we go / You’re legitimate rock and roll.” Močna izjava za dvojec, ki od samega začetka bastardizira indie pop in težkokitarsko glasbo v čudaški hibrid. A takšna je zdaj že dobro znana formula Sleigh Bells, ki pač vključuje tudi nemalo fraz z več sloga kot vsebine. Okrog njih kitare žagajo v dehidriranih rifih, na 11 navitih fantazmah hard rock nastopačev, in predrzno sekajo čez nedolžne sintetizatorje. Tudi ritmi se militantno zaganjajo, gazijo komade kot tank, medtem ko Alexis Krauss prepeva sladke melodije, ki vseskozi nekoliko flirtajo z nevarnim in pokvarjenim. Prvi singl Locust Laced, recimo, bi v odsotnosti rafalov skoraj lahko zamenjali za MTVjevski pop rock hit s preloma tisočletja. V taki obliki, kot Sleigh Bells obstajata, je bila njuna glasba sicer pred trendi; po podobnem načrtu sta uspeli zadnji plošči Rine Sawayama in Grimes, četudi sta formo obe porinili od indie osnove proti čisto pop izdelku. Na tem zvoku resda ni ničesar organskega, to je čista sintetika, sterilna v svojem stremenju proti popolnemu amalgamu. Pa vendar skriva plošča tudi kako presenečenje: I’m Not Down nič kaj naslovu zvesto dejansko razgali svoja čustva, predzaključni True Seekers pa poživi z nepričakovano odkritim optimizmom. Četudi Texis naniza enajst pesmi v le 35 minutah, bi kakšni komadi lahko bili še minuto krajši – sploh tisti, za katerimi ni nekih hudih sporočil, temveč le brezglava, razgrajaška zabava. Ker včasih rabimo prav to, kratko in jedrnato.

Matej Holc