Plata tedna: Shame – Drunk Tank Pink

Leto 2021 se je komaj zares začelo, pa Charlie Steen že tarna: “I need a new resolution.” Frontman mladih angleških razgrajačev nemir v sebi postavi kar na pladenj in ga tišči v našo smer. Silovitost, ki jo ob tem zakuha njegov bend Shame, se odlično uvrsti med vrhunske sveže post-punk zvarke, ki smo jim priča zadnja leta. V nasprotju s prejšnji teden pohvaljenimi Viagra Boys zvenijo Shame umazano, skoraj nemarno. Kljub primerljivo besnemu laježu Steen svoje verze kuje bistveno bolj osebno kot, denimo, Joe Talbot iz Idles. Na plošči Drunk Tank Pink v sebi odkrije odtujenost, iskanje pripadnosti pa zapakira v pristop, ki bi ga v pisni obliki lahko zamešali za meditativnega. Tega seveda ne moremo trditi za končane pesmi. Hiperkinetični instrumentarij namreč skriva kopico zanimivih perkusivnih trikov in premišljenega prekopicavanja, kar spomni na izvirni novi val – pa tudi na sosledje tistih bendov, ki so si Talking Heads v začetku 2000-ih jemali za vzor. March Day bi se recimo utegnil približati zgodnjim Franz Ferdinand, če bi si dovolil biti še kanček bolj disko in manj … rock? Škripajoče kitare so namreč tiste, ki Drunk Tank Pink najbolje orišejo, ko odrezavo šibajo čez komade – obenem pa s svojim brnenjem podlagajo pasaže himničnega zmagoslavja, proti katerim se pesmi vedno znova neizogibno stopnjujejo. Ob tako nastopaški predstavi izpade vsebina res presenetljivo vase zazrta, pa vendar se zna peterica izraziti tudi v bolj glasbeno zadržanih, a zato nič manj prodornih pasažah. Nekako tako se prične tudi v uvodnem stavku citiran, zaključni Station Wagon, ki pa se v šest in pol minutah napihne in razgradi v pravi crescendo. Rokenrol z dobro uravnovešenostjo mozga in mišic.

Matej Holc