Plata tedna: Placebo – Never Let Me Go

Skoraj devet let je minilo, odkar sta Brian Molko in Stefan Olsdal izdala svojo zadnjo ploščo, Loud Like Love. Pa vendar privrženci vedo, da v Placebo pesmarici letom navkljub vztrajajo preverjene stalnice. Grmenje alter rock kitar in elektro sinti brnijo v tesnem spoju, ritmika se kompleksno kotali naprej, medtem ko komadi sami jadrajo proti obzorju. Zakaj torej Never Let Me Go mediji že hvalijo kot najboljšo Placebo album od Meds? Morda pomaga, da Molko, ki se letos bliža abrahamu, v uvodnem Forever Chemicals nemudoma zavije nazaj k nihilizmu. Seks, droge in slabi prijatelji: tu se počutimo doma. Sledi sicer predvsem neumorno iskanje smisla (“this search for meaning is killing me”), pri čemer optimizem ostaja previden. Molko citira osebne resnice, ki jih je skozi budizem in jogo odkril v zadnjih letih, a jih spretno zapakira v značilno zategnjene melodije – sveže, a nekako slične tistim z zgodnjih plošč. V vmesnem delu Hugz se pokloni refrenu Sonic Youth komada Kool Thing, Sad White Reggae je menda pomotoma nastal iz posnemanja Roxanne, godalni sentiš The Prodigal pa namenoma črpa od Eleanor Rigby. Preseneti, da je bendova rešitev za podnebno krizo v Try Better Next Time podobna, kot jo je v svoji knjigi Galápagos predlagal Kurt Vonnegut – le da je on iskal oddih od prevelikih možganov, ki smo jih utrpeli tekom evolucije. “Ne preveč razmišljati” trenutno sicer zveni kot še posebej perverzen nasvet, in to ne na tisti dober, placebovski način. Če se namesto tega raje zedinimo na “nazaj k sebi, nazaj k naravi”, pa lahko Never Let Me Go služi kot dokument prepričljive vztrajnosti.

Matej Holc