Navkljub vsej premišljenosti, ki jo slišimo v surovi eleganci njegovih kompozicij, Pinegrove v pristopu do svoje glasbe od nekdaj ohranja nekakšno naravno prvinskost. Kakšni zapisi bend radi okličejo za “alt-country emo”, spet drugi za srčne indie rock ljubljenčke. Oboje odlično opiše pristno izlivanje čustev ob akustični kitari, ki ga je Evan Stephens Hall tako vešč. Medtem ko instrumentarij ropota v ozadju, se njegove melodije zibajo razpršeno, kakor da se njihova zgradba sproti prilagaja vsebini. In res je sporočilo tokrat še pomembnejše kot kadarkoli prej. Zelena barva naslovnice ni naključje; po eni strani naznanja pomlad, ko že v uvodnem Habitat odpre okno žvrgolenju ptic. Po drugi strani pa razgaljeni mehkobnosti, ki jo skrivajo Hallove izpovedi, botruje upanje na boljši svet. Tak, v katerem globini svojih src dovolimo, da vodi naš vsakdan v odnosu do sebe, družbe in planeta. In če sprejmemo, da je osebno tudi politično in obratno, lahko tudi razumemo, kako rožasti izrazi hrepenjenja na 11:11 sobivajo s tako neposrednimi orisi družbenopolitične resničnosti, v kateri živimo.
Matej Holc