Radio Terminal V Živo
Plata tedna: Phoebe Bridgers – Punisher
,

Plata tedna: Phoebe Bridgers – Punisher

Druga plošča Phoebe Bridgers se prične pridušeno, skoraj previdno. Garden Song jo uvede z grenkosladko izpovedjo nekoga, ki se izgublja v sanjarjenju, a se ne more otresti duhov preteklosti, zato raje ostaja zazrt v zaslon telefona. Izmikanje resničnosti, kaznovanje samega sebe – morda od tod naslov Punisher? Stripovski lik istega imena na prsih nosi zloveščo lobanjo; Phoebe si na naslovnici in v videospotih nadene kar odevalo z risankastim okostjem. “It’s Halloween and we can be anything,” pravi. Tudi njene pesmi stojijo na skeletih, takih iz nekaj preprostih akordov. Res avtorica – tako v svojih drugih zasedbah kot na tej plošči – sodeluje z ogromno nadarjenimi glasbeniki. Res so njene melodije tudi tu ojačane s tujimi glasovi, zdaj fantomsko podvojenimi, drugič nežno dopolnjujočimi. A vendar iz srčike pesmi vselej žari predvsem njen zrelo minimalističen pristop h glasbi, pa seveda izjemna čustvena občutljivost vsebine, ki nas s svojo slikovitostjo kar posrka vase. Tako kot neonska zamaknjenost te plošče, ki polni ogrodja pesmi, ki plava in lebdi – med oblaki ali pod gladino? Morda je ta vseprisoten šum le hrup sveta, ki ga je treba utišati, da stopiš v stik s sabo. Na naslovnici Phoebe, potopljena v umetno rdečo svetlobo, zre v zvezd polno nebo. “I want to believe, instead I look at the sky and I feel nothing.” Vse gre narobe: neflitrirana žalost, nemoč, kot maska pa pristen obešenjaški humor. In če to še ni dovolj, ploščo konča apokaliptična, kot nevihta besna balada I Know the End. Ajde, 2020, pokaži, kaj zmoreš – s takšno glasbeno spremljavo smo pripravljeni na vse.

Matej Holc