Zasedba Pavlov ima eno tistih imen, ki do potankosti ustreza njenemu zvoku – in ki ga je prav v ta namen tudi premišljeno izbrala. Siv brutalizem neimenovanih sovjetskih mest, ki ga prikliče pred oči, kot glasbeno spremljavo namreč rabi natanko ta kompakten post-punk odvod. Bobni kovinsko donijo, bas čvrsto vijuga v slogu zlatih osemdesetih, naš neizogiben pogojni refleks pa je lahko le gruvanje po ritmu. Aranžmaji stavijo na moč in prezenco, med katera se prikrade tudi kakšna tekstura, širna sintetična tapeta pa ploščo tišči v smer Depeche Mode ali Editors. Take primerjave so vredni tudi posamezni veliki refreni, ki jih trojica nadvse rada sklada po plasteh – in to v slovenščini. Frontman Marcel Kralj slikovito abstraktnost svojih verzov morda delno dolguje Tomiju Megliču, medtem ko singl Soviet – naključje? – vokalno zategne podobno špuro kot Nietov Ruski vohun. Pravzaprav je razmerje med že znanimi singli in novimi izdelki na Predoru pol-pol, pri čemer pa slednji ne zvenijo nič manj izpiljeni. Za skupino, ki svoj prvenec izdaja pred enim samim nastopom v živo, je to vsekakor zavidljiv podvig. Je torej videti luč na koncu Predora? Težko reči. Zagotovo pa Pavlov po zanesljivih tirnicah proti svetlobi drvi s polno paro.
Matej Holc
