Plata tedna: Moveknowledgement – Lying Cobra

Pri Lying Cobra, prvi Moveknowledgement izdaji za Moonlee Records, upravičeno govorimo o povratniški plošči. Preteklo je pet let od zadnjih nastopov, osem od zadnjega albuma – in več kot desetletje, odkar je skupino nazadnje zapustil kak član. V odsotnosti N’tokove gostobesedne prezence je dinamika seveda znatno spremenjena, a konec koncev gre za skupino, ki se od samega začetka stalno razvija naprej. Vokale tako prevzemata Miha Šajina in Uroš Weinberger, njuno zvočno prepletanje z Dejanom Slakom in Davidom Cvelbarjem pa ostaja čvrsto kot vedno, kvečjemu potisnjeno bolj v ospredje. Prostor za dihanje, ki si ga ob tem pušča, odlično uprizori naslovnica: zvok je zemeljsko zaprašen, a s pogledom, uprtim v zvezdno nebo. Če iz te puščavske nočne idile odčitamo kuliso za meskalinski trip, to utegne razjasni psihedelični vpliv, ki sobiva s poplesavajočo kraut vizijo plošče. Sočasno ji vesoljsko kakovost vbrizgavajo sintetizatorji, ki rade volje cvrčijo in brbotajo, medtem ko se komadi gradijo v jasne zvočne planjave. In ko se Lying Cobra med svojim nevsiljivim zvijanjem tako hrani s hrustljavimi grižljaji nostalgije, so njene melodije v glavnem nežno prepričljive. Naslovni komad spomni na Yo La Tengo, kitica Golden Glaze celo na Palmerjev zimzeleni Johnny & Mary. Naslov slednje, najbolj koščene pesmi pa hkrati služi kot dobra prispodoba za blagodejni soj, ki ga plošča izžareva. Nekaj prvobitnega je v takšni glasbi, ki svoje vplive išče razpeta med nebo in zemljo.

Matej Holc