Plata tedna: Matter – Haos

Sveta trojica trapa s prvo ploščo izven troedinega koncepta. Je šlo pri nizu izvenalbumskih singlov zadnjih let, ki jim je sledil le delno posrečen Better izlet, zgolj za rekalibracijo? Novice z Duplice so namreč odlične: bojsi so za Haos ponovno nadgradili svojo igro, tako v formi kot v vsebini. Kot se rado zgodi, so morali v ta namen stopiti korak nazaj, brez da bi ob tem nazadovali. Dacho z rokava stresa zaporedja rim, ki nosijo isti DNK kot tiste na prvencu Amphibios, hkrati pa prvič zares obsežno brede v suverene autotune refrene. Tunja raziskuje kompleksnejše flowe, dobi za to dovolj prostora – in se tu pa tam še vedno spotakne sam ob sebe. Levanaelova produkcija medtem faše resno injekcijo svežine, ki se kaže sploh v odprtih, klavirsko obarvanih vložkih. Brez skrbi, ob njih še vedno grmijo kle(t)ni basi, le oprijemljive organskosti je pač več kot kadarkoli prej. Samozavedanje hodi z roko v roki s samozavestjo, ki meji na predrznost. “Krst pri Duplici”? Valda. “Jebeš mistiko, to moraš met rd,” pribije Dacho – kar je seveda iztočnica za nadaljnje zganjanje lastne mistike, le tokrat čisto brez nepotrebnega obračanja v krogu. Haos si privošči netipične, fragmentirane single, razna popačena zavijanja – a se kljub vsemu igračkanju dobro zaveda svojih kreposti. Kako bi za konec sicer spisal novo ljubljansko nočno himno, Nevidna stran neba, ki pritisne prav na živec pokoronske pomladne dekadence? Molto bene, molto bene.

Matej Holc