Plata tedna: Manchester Orchestra – The Million Masks of God

Andy Hull s svojo skupino Manchester Orchestra ustvarja že sedemnajst let. V vsem tem času se ni prav pogosto zadržal, da velikih čustev ne bi prelil v velike pesmi, ki najdejo načine, da odslikajo vse naše ponotranjene strahove. The Million Masks of God stopi še korak naprej in nam že od samega uvoda servira teatralen indie, ki čisto življenjski vrtiljak emocij prepaja s pomenljivostjo. Temu ustrezno veličasten je tudi zvok, ki sodobno kitarsko produkcijo sicer sfrizira dovolj prijazno za alternativni radio, a si vseeno pušča prostor za eksperiment. Skupini preprostih, a učinkovitih idej za catchy kitice in refrene kljub temu ne zmanjkuje, kar že kmalu dokaže na primer Keel Timing, ki s svojo razgibano ritmiko kliče tudi na indie plesišče. Prelije se v še udarnejši singl Bed Head, kjer se zasedba ob mogočnih bobnih neobremenjeno poigra še z elektronsko obarvanim šumom. Hull črpa iz občutkov žalovanja in medsebojne povezanosti, željo po osebnostni rasti zapleta v kriptične metafore, a ostaja dostopen. The Million Masks of God pa deluje še bolje, ko se v drugi polovici znatno upočasni, s tem pa postane tudi bolj navznoter zazrt. Zaključi z razraščajočo se balado, naslovljeno nič drugače kot The Internet. S prispodobo tako “neustavljive sile” Hull ubesedi upanje, ki se ga oklepa tudi v najtežjih časih – tako osebno kot glasbeno.

Matej Holc