Plata tedna: Maggie Rogers – Surrender

Maggie Rogers je ena tistih umetnic, ki jih je pop posvojil – in ki se v njem znajdejo kot doma. Akademikinja, ki odprte glave rije v globine čustev, ker jo fascinira njihov razpon in nianse. Od sadgirl srca kakšne Phoebe Bridgers ali celo Julien Baker je še korak bliže radiu, sočasno pa z veliko žlico zajema karirasto umazanijo devetdesetih. Tako Surrender svojo kantavtorsko bit sicer jasno kaže, a jo tudi zamaskira v gost produkcijski mišmaš, ki brenči v prizemljenih frekvencah. Ne glede na vso nežnost plošča zato ostaja telesna – kar Rogers usmeri predvsem v duše polno zavijanje, ki kar kliče po primerjavi z Alanis. Ostri ovinki njenih pop pesmi brbotajo od drame, ki se kopiči v vsakem kotičku, a skladno z brihtnimi besednimi igrami podton vseskozi ostaja prodoren. Na koncu obvelja, kar pravi avtorica sama: Surrender zveni kot divja radost. Nadvse zabavno se ji je preprosto prepustiti.

Matej Holc