Nohti, zasajeni v kožo. Pomenljivi pogledi v tišini. Bridka razočaranja nekdanjih prijateljstev. Lucy Dacus rine tja, kjer boli. Na svoji tretji plošči, Home Video, prevrti svoje življenje nazaj, tja do otroštva in najstništva, nato pa zdrajsan trak video kasete secira s kirurško natančnostjo nekoga, ki si obupano želi razumeti. To je zatrto hrepenenje odraščanja znotraj nenapisanih pravil skockane krščanske Amerike, premišljeno preslikano v melanholične uvide v molu. To je vsakodnevno gorje razgledane mlade ženske, predstavljeno v obliki domiselnih melodij izvenzemeljsko lebdečih balad. Še njen blag glas bi se zdel zasanjan, če ne bi misli, ki jih podaja, tako prodorno nizale temačno zvitih dvojnih pomenov. In ko nas ravno zaziba v svoj svet nevsakdanje žalosti, ko ravno pustimo svoje obrambe stati na strani, nam uničujoč udarec zadane zaščitniški Thumbs. Njegovo vzdušje neopisljivega nelagodja komaj razbremeni taborniška Going Going Gone, kjer se na spremljevalnih vokalih pridružita partnerici iz zasedbe boygenius, Phoebe Bridgers in Julien Baker. Nepričakovan vokalni efekt v Partner in Crime podpre odtujenost od same sebe, ki jo avtorica tako slikovito opiše, ko raziskuje tisto črno luknjo v srcu. Home Video je vseskozi prepleten z načini, kako se mučimo, ko si dovolimo, da nas mučijo drugi – a nič nas ne pripravi na trenutek, ko nas čisto pred koncem izza ovinka zasači še srce parajoča Please Stay. Zaključno uteho si plošča dovoli najti v begu pred resničnostjo, v izmišljeni različici konca najstniškega prijateljstva, ki jo slišimo v Triple Dog Dare. Ali nam ta sporoča, naj svojo zgodbo pišemo sami? Kdo ve. Zagotovo pa se splača poskusiti.
Matej Holc
