Redko katera skupina na svoji trinajsti plošči na novo odkriva zvočno podobo kitarskega indie okvirja. Low je ena izmed takih skupin. Ena izmed tistih, ki ne napišejo slabega albuma. Ena izmed tistih vseskozi cenjenih, ki se redko znajdejo v soju žarometov. In čisto v redu je tako. Low spada v podtalje – in prav tja globoko orje tudi s Hey What. V osnovi je to čisto prava Low plošča; harmonije, ki se jih gresta Alan Sparhawk in Mimi Parker, so nedotaknjene, od nekdaj roteče. Le da tokrat kot edina zvočna spremljava njunih glasov služi oster hrup, ki pritlehno secira režnje naših možgan ali se v ozadju grmadi v komaj obvladljivo gmoto. Organska bit instrumentarija ostaja slišna, vendar je zvito preobražena v šum, ki hkrati razorožuje naše obrambe in zrcali globok dušni razkol avtorjev. Toliko bolj presunljivo je, da Sparhawk in Parker vseskozi najdeta upanje tudi v popolni vdanosti tokom usode. Njune molitve so izmenjujoči se trenutki jasnosti in blodenj, ki se prelivajo en v drugega. Počutimo se kot priklopljeni na piratsko frekvenco, priče nečemu, česar ne bi smeli slišati – le da vse zveni kristalno jasno in zgolj namenoma naporno. Prvi in edini ritem plošče ujame šele zaključna The Price You Pay (It Must Be Wearing Off), pa še ta se kmalu razkroji nazaj v praznino, slično klicu utapljajočega, ki po koščkih izgublja moč. Hey What je surova plošča presenetljive lepote, kot od nevihte razburkano morje. In kakor ta sila narave tudi ona pod gladino skriva prostrano globino miru.
Matej Holc
