Zgodba elektro kantavtorskega projekta Lovekovski se v ljubljanskem undergroundu piše najkasneje od Klubskega maratona 2019. Tistega leta smo poslušalci kompilacije z ušesi zastrigli predvsem ob hrepenenju nežno negotovega Poly Amore. Zato nas je le nekaj mesecev zatem toliko bolj presenetilo Korenje, ta barvit feministični hit, ki s svojo neobrzdano prodornostjo do danes polarizira, a ohranja neoporečno sporočilo refrena: “patriarhat k’r en je”. Sorodne uvide v (so)ustvarjanje svojega mesta v svetu sedaj končno slišimo tudi na samonaslovljenem albumskem prvencu, ki je te dni izšel pri Založbi Radia Študent. Pristop je v domačem glasbenem prostoru edinstven: Niki Lapkovski sestavlja prožnih melodij polne kitarske komade, ki jih skupaj z Nežo Dobrovoljc zapakirata v dovršene sintetične kompozicije, kakšne komaj daljše od dveh minut. Risankasti prebliski v besedilih pogosto stavijo na imenitno ujemanje po zlogih, ki se v osebno-politične tematike tako zaleti z dobršnjo mero humorja. Ta pa se v glasbi zrcali predvsem v igrivem pristopu, saj se pridno poslužuje autotune vijuganja, bastardizira zlajnane 90s prijeme, vse skupaj pa rade volje podpre s čvrsto plesnimi ritmi. Da se ta izmuzljiv postžanrski amalgam dobro prepiše v interpretacijo v živo, smo v preteklih letih lahko že doživeli. V albumski obliki pa Lovekovski deluje kot dokument svoje scene, identitete in duha časa: hiperzavedajoč se sveta okrog sebe – hkrati pa z močno, mladostno voljo spremeniti ga na bolje.
Matej Holc
