Tudi tretja plošča britanskega elektronskega tria London Grammar v ospredje postavlja vokal pevke Hannah Reid. Zvonkost njenega glasu je podprta z bogatimi aranžmaji godal, ki njeni posebni barvi glasu odmerjajo točno toliko prostora, da ga začutimo v njegovem celotnem obsegu. Godala nastopajo kot ključni element v skoraj vseh skladbah na albumu in poleg opore vokalu služijo tudi kot iznajdljiv simfonični dodatek umirjeni indie produkciji. Slednja se sicer odpira tudi bolj pop in elektronskim vplivom, ki so verjetno posledica sodelovanj z DJ-ji kot sta Flume in Disclosure. Ti posegi se največkrat dogajajo na ravni ritmične podlage, z dodajanjem elektronskih tolkal in efektov, a ne delujejo invazivno. Ravno nasprotno – to bandu omogoča, da svoj zvok nadgrajuje in skozi naraven proces sprejema nove vplive iz okolice, poleg tega pa z bolj pop produkcijo doseže širši krog poslušalcev. Vsebinsko se njihova besedila dotikajo tem medsebojnih odnosov, ne samo ljubezenskih, tudi prijateljskih (Call Your Friends). Prevladuje spoznanje, da se je z osamljenostjo veliko težje spopadati, če ne znamo biti sami s sabo in uživati v lastni samoti. Miselni tok besedil preskoči tudi na željo po preprostem hedonizmu, za katerega smo bili v lanskem letu tolikokrat prikrajšani (I Need the Night), v isti sapi pa se dotika tudi izgubljenih in neuresničenih želja (America). Ukvarjanje z več vprašanji hkrati morda deluje nekoherentno in neprepričljivo, a odtehta premišljena produkcija, ki združuje pravo mero nežnega minimalizma in udarnosti ter dostavi kar nekaj zapomnljivih melodij.
Eva Vene