Če kaj, je glasbena pot Liars od nekdaj nepredvidljiva. Iz garažnih punk začetkov, ki so vselej obratovali z nemalo plesnosti, je zasedba postopoma odkrila naklonjenost do jedke elektronike, čez celoten razvoj pa nenehno in načrtno prevpraševala svoj kreativni proces. Stalnica benda bolj kot v zvoku torej vselej tiči v občutku neposrednosti, s katerim njegovi izdelki prodirajo pod kožo, večinoma kot udarci v drobovje. Odkar se je postava nazadnje zamenjala, kot stalni član pa se je ohranil samo frontman Angus Andrew, se je njihova glasba še bolj nagnila v svojo čudaško stran. Kako to zgodbo nadaljuje The Apple Drop? Presenetljivo psihedelično in zadovoljivo zaokroženo. Andrew je za Rolling Stone razmišljal, da se njegov glasbeni trajektorij kot spirala morda obrača sam vase – in res tokrat slišimo nekakšen presek, hibrid zvoka predhodnih plošč, ki se v primerljivi meri poglablja vase in sili navzven. Že ritmično podrt spust v globine psihe, Sekwar, se kmalu razvije v strupen groove, kot bi ga Liars znali razviti tik pred prvim potapljanjem v elektronske vode. Poprejšnja surova zagnanost se pogosto raje uleže v bolj zadržane, a nič manj prepričljive ritme, ki jih je za ploščo posnel jazz bobnar Laurence Pike, glasbene podlage pa je prispeval še multi-instrumentalist Cameron Deyell. En od presežkov je gotovo Star Search, sintetični izlet med zvezde skozi značilno grozeče skandiranje, ki se razvije v radostno mjuzikl melodijo, v kateri zvezda postane pripovedovalec sam. My Pulse to Ponder se zatem mirne duše vrne k razštelanemu duhu punka, vsebinsko pa se čisto poklopi z idejami plošče. Ta se namreč rada poglablja v družbo in državo, v zamotanih metaforah premišljuje o svobodi ali kliče k nepokorščini. Najkasneje ob kao naslovnem komadu Acid Crop se vprašamo: je The Apple Drop torej bolj popotovanje v vesolje – ali LSD trip? Verjetno nekaj vmes. S svojimi prebliski rasti in raziskovanja pa zagotovo odpira psihedelično intuitiven pogled na znanost, ki je danes še kako dobrodošel.
Matej Holc
