Radgona riprizent! Svež borec lokalnega hip hopa se je na sceno spotaknil čez nemalo ovinkov – danes pa se zdi, da s svojim žametno obarvanim narečjem tja spada od nekdaj. Preden kdo utegne stresti kritike, jih Leopold I. v uvodu naslovi kar sam, se primerja z najslavnejšo domačo gardo, nato pa si v preverjenem slogu z lahkoto izbori svoje mesto. Ključen je organski pristop, s katerim ostaja hkrati prizemljen in prijazen radijskim valovom. Za izvenserijsko mehkobo podlag je odgovorna štajerska jazz pop ekipa okrog Vida Turice, ki ploščo producira, in Žana Hauptmana. Njuni izdelki Leopoldu nudijo igrišče, na katerem rime zlaga kot za šalo – in jih v večini primerov stopnjuje do karseda spevnih refrenov. Pri tem se dotika tematik od pristnosti do minljivosti, zajeten kos plošče pa posveti družbenemu razdoru, tako koronsko pogojenim zdraham kot globlje zakoreninjeni slovenski specifiki. Tudi žanrski spekter je temu primerno širok: Zastojn skupaj z Emkejem pristrižeta na zamaknjen trap, medtem ko Amo Socialec, Mrigo in Mirko Grozny svoje verze prispevajo punk motorki Fküp. Ta in druga sodelovanja kažejo, da je Leopold I. dobro skonektan s starešinami in underdogi scene – in kot vsak pravi “novi obraz” precej povezovalen tudi v svoji retoriki. Ker pa hkrati ostaja opredeljen strogo na levo, držimo pesti, da mu bo s tem pristopom uspelo kakšno od svojih prevratniških idej podtakniti še množici, ki je prisluhnila.
Matej Holc
