Leon Bridges je odraščal na ameriškem jugu in tam ponotranjil esenco glasbenih tradicij regije. Do danes si je z dvema prepričljivima ploščama izboril mesto med cenjenimi ustvarjalci retro zvoka, Gold-Diggers Sound pa je njegov najbolje sprejet izdelek doslej. Bridges niza preproste, a srčne podobe predanosti; ključi njegovih vrat so tudi tisti do njegovega srca. Ob tem rad raziskuje povezavo med čustvi in čutnostjo, s čimer vztrajno stopa po ločnici med pristnim in seksi. Nekako tako kot njegova glasbena podlaga, ki subtilen pristop k sodobnemu soulu spaja z gladkimi r’n’b linijami refrenov: “baby, you and me is a vibe.” Otvoritveni born Again še narekujejo jazzy trobila, ki jih kmalu podpre samozavesten ritem. Od takrat naprej pa večino pesmi vodi elegantna kitara, ki tekom plošče postaja vse bolj igriva. Igra instrumentalistov je kljub temu vseskozi brezmadežna, tako da brez težav izstopa Bridgesov topel vokal, od katerega skoraj kupiš vse te razglasitve neskončne ljubezni, če le ne bi bile tako gladko zapeljive. Don’t Worry, skoraj sedemminutni duet s pevko Ink, končno da besedo tudi drugi strani opevanih odnosov, v svojem neenakomernem toku pa se razvije v enega od presežkov plošče. Skupaj z njim se na samem koncu znajdeta še dve od najmočnejših pesmi. Sweeter z jasnim, a močnim sporočilom naslovi še vedno vseprisoten rasizem, Blue Mesas pa sklene album z uvidom v osamljenost slave in ranljivost, ki se skriva za pevčevo suvereno zunanjostjo.
Matej Holc
