Čuka, bije, pumpa! Kako primeren naslov za ta prvenec, ki kar brenči, vibrira in prekipeva od čiste rokenrol energije. In kaj drugega je to kakor energija življenja, prevedena v izrazni jezik glasnih kitar? Nekaj finega smo od trojice seveda pričakovali že v teoriji, saj Lelee deluje praktično kot ljubljanska podtalna superskupina. Jelena Rusjan je z basom in glasom prej vodila jazz punkerje Trus!, Damjan Manevski vzporedno fura svoj igrivi projekt Rush to Relax, Jan Kmet pa v zadnjem času celokupno bobna z Balans. A Lelee je več kot vsota svojih sestavnih delov; Damjan in Jelena si delita mesto za mikrofonom, njuna glasova pa se učinkovito prepletata od samega začetka. Njegov nezgrešljiv kitarski slog se kot za šalo sprehaja po žvenketajočih strunah, njen vpadljiv bas strumno sili v ospredje, Janovi bobni pa razgrajaško skrbijo, da celota ostaja kompaktna. Promo tekst rezultatu igrivo reče “Jadranski indie rock”, s tem pa zadane bistvo obmorskega vajba, ki se plošče drži – tako v prepišno neobremenjenem zvoku kot v jasno izraženem, preprosto lepem ali žalostnem čustvovanju. Tudi ko je glasba najbolj kvadratna, se izogne vsaki matematiki: Ništavilo ostro seka ritem, a ostaja nežen v svojem spevu. Sploh vokalne melodije so vseskozi izvirne, in ko se Čudo ob tem še trese in resonira, plošča najde svoj EKV moment. Skozi singl Kopnež, ki se hrepeneče razprostre pred našimi očmi, lebdi še sintetizator Blaža Gracarja, ki se je nedavno vključil tudi v živo postavo zasedbe in ji dodal subtilno polnost. A to melanholijo za konec preseka Generacija XYZ, ki si bolj od vsega drugega želi le prestanka, pa se vendar neustavljivo žene naprej. “Srce nam je veliko, najveće, mi živimo kratko, najkraće.” Album, kot ustvarjen za to podivjano poletje.
Matej Holc
