Francoski kolektiv La Femme je po skoraj petih letih iz vesoljskega prahu materializiral svojo težko pričakovano tretjo ploščo. Je na tej točki še presenečenje, da ta spreminja obliko hitreje in bolj tekoče kot gmota živega srebra? Znotraj ene same ure sobiva toliko žanrsko raztresenih idej, da bi Paradigmes od njih verjetno kar prekipeval, če mu ne bi kot rdeča nit služile linije ledenih klaviatur. Starinski pop s psihedeličnim pridihom, ki ga skupina še najpogosteje izlušči, preganjajo duhovi francoskih šestdesetih. Ti ob preslikanju v sedanjost zažarijo v polnih barvah, za kar si radi privoščijo premišljene poudarke, denimo trobilno podlago v skoraj naslovnem uvodu. Disko ritmi resda še vedno vodijo levji delež pesmi, a tokrat prej lebdijo med galaksijami kot pa pritiskajo s polno paro. Izjema je Foutre le bordel, ki nam servira karseda naspidiran elektro pank – v glavnem pa prej kot željo po brezsramnem razgrajanju začutimo težnjo po optimističnem zibanju v vetru. Kavbojska slutnja, ki se tekom plošče vseskozi poraja, se dokončno udejani z banjo vložkom v Disconnexion, kar sploh ne zveni tako narobe, kot se bere. Služi kvečjemu kot še en dokaz, da La Femme svoj slog preoblikujejo kot za šalo – ne le iz pesmi v pesem, temveč tudi kar znotraj komada samega. Skrivnost njihovega recepta pa je, da to počnejo s takšno navidezno lahkotnostjo, ostajajo ob tem tako neskočno kul, kot so pač lahko samo Francozi.
Matej Holc
