Vemo, kako je s platami. Tiste, ki nosijo ime benda, ali tiste, ki naslova sploh nimajo, so ponavadi prelomne v tem ali onem smislu. Kaj pa, če je plata preprosto – Plata? V primeru Koala Voice je to tista, ki se v svoji koži počuti samozavestna, brez da bi se ob tem dolgočasila. Glede na radoživ renome benda je Plata sicer presenetljivo težka, otožna, sploh v prvi tretjini. Odpre jo počasi plameneč Vertigo s svojo filmsko dramaturgijo, drzno pa mu sledi precej razkačen drugi komad, po duši brat Remain Silent, le z jezo obrnjeno navznoter namesto navzven. Hitro je opazen kontrast s predhodno zbirko igrivih zgodnjih pesmi, Woo Horsie, ki diskografijo nekako preseka – smiselno je torej, da se Plata zdi prej naslednica Wolkenfabrik. Seveda pa ne bi bilo prav trditi, da so Koalice izgubile mladostniško zagnanost. Nasprotno dokazujejo že posamični izleti v nove glasbene smeri, recimo country šarm v Mountain Man ali previdno spogledovanje z reggae ritmi v Worried Man. Nenazadnje pa je tu Postapokaliptični svet, ki svojo poletno sanjavost izrazi kar prek od Ramones sposojene punk energije. Da je kar tretjina pesmi tokrat spisana v slovenščini (in ena v hrvaščini), skupini odlično pristoji. Sploh Spaghettification se nemudoma zažre neposredno v možgane – in je bil v dobrem tednu od izida predmet vsaj enega tatuja. Kup spevnih refrenov pa se najde že med komadi, ki (še) niso postali singli, predvsem Silly Plant in Shower. Slednji je morda tudi najhitreje izmed vseh prepoznaven kot nezgrešljivo Koala Voice. Pristop benda k pisanju pesmi je na tej točki namreč izpiljen: tekoče, same vase prepletene kompozicije, ki jih kitarsko vodi kombinacija Mancine odločnosti in Domnovih vragolij, podpira pa elastična suverenost ritem sekcije bratov Prašnikar. In tako Koala Voice na svoji četrti plošči vztrajajo v špuri, ki je prikupno svojska, brez ozira na radijska pravila. Prav zato pa ostaja tako osvežujoče dejstvo, da njihova glasba deluje tudi v tem kontekstu.
Matej Holc
