Zgodba je privržencem domače alternativne produkcije še kako znana. Prekmurski elektrončkarski wunderkind Kleemar se je na glasbeni sceni prvič pojavil kmalu po prelomu tisočletja ter očaral z neobremenjenim občutkom za sintetizatorje polpreteklosti, iz katerih do danes kot za šalo izvablja razigrano kompleksne kompozicije. V dveh desetletjih odtlej je zamenjal nekaj inkarnacij v živo, nastopil na Klubskem maratonu ter Izštekanih, se priključil domačim hrupnim rokerjem Manul ter kasneje hrvaški pop atrakciji Lollobrigida. Njegov prvenec je čez leta postal nekakšen Chinese Democracy slovenske podtalne glasbe, predmet špekulacij in memov sobendašev. Odkar se je avtor srečnega 2013 s tremi pesmimi končno pojavil na fizični izdaji, ploščku Banana Split ob boku Trus!, je trajalo še pravljičnih sedem let, da je luč dneva ugledal No Love in Modern World, tokrat pri elektro eklektikih rx:tx. Kleemarju nekdaj pripisana žanrska oznaka IDM zveni danes nekako zastarela, pa vendar se njegova glasba še vedno odvija bliže glavi kot petam. Album je značilno poln igračkanja, ki se ne vrti v krogu, temveč raziskuje prostor in mu dodaja nove podtone. Kleemar pravi, da navdih črpa iz instrumentov samih – svoje studijske zbirke vintage sintetizatorjev, katerih zvoke in vzorce sestavlja kot lego kocke. Smer stvaritev pri tem ostaja jasna, saj se vsakič znova odprejo v premišljene organske planjave, ki jih utegnejo oboriti tako post-rockersko šumeča stopnjevanja kot domiselni sample medmeti. Pesmi kar obliva analogna toplina, bas mehko vibrira v drobovju in posreduje zajeten kup nežnosti. Nekateri presežki, denimo Kolman’s Music Room ter odličen naslovni komad, vključujejo tiste čez filtre poslane vokalčke, pri katerih besedilo ostane takorekoč nerazvozljivo, melanholija pa vendar dregne tja nekam med rebra. En izmed podpornikov na Bandcampu je ploščo opisal kot distopični lounge – in res kljub vsej tej lepoti pastelnih barv pod gladino vseskozi brbota slutnja nelagodja. Tudi nepričakovano seksualni prebliski komada Cockswinger dajo vedeti, da tu ni vse tako nedolžno; srce na naslovnici morda res lebdi v oblaku, a ta ljubezen je oprijemljiva in lepljiva kot sladkorna pena. Skoraj klišejska odtujenost sodobnega časa, na katero namiguje naslov plošče, se v Kleemarjevi glasbi tako kaže kot razkorak med analognim in digitalnim, med nostalgijo in letargijo – med srčnim in resničnim.
Matej Holc
