V dvanajstih letih, kar jih je minilo od izida Declaration of Dependence, je najbrž le malokdo še držal sapo v pričakovanju nove plošče Kings of Convenience. Pa vendar sta najbolj plažna Norvežana ponovno združila moči za svoj četrti album, ki sta ga kalila in v raznih inačicah snemala že vsaj od leta 2016. Peace or Love zato danes obstaja tako rekoč brez napak, pa vendar značilno lahkotni plošči tako zajetnega vložka truda ni slišati. Zvezna prepletanja akustičnih kitar namreč še vedno zvenijo tako naravno kot nekdaj, blažilna glasova pa se dopolnjujeta v čisto nežnem božanju. Že prvi singl Rocky Trail nosi kot veter lahna melodija, kot jo lahko spišeta le Erlend Øye in Eirik Glambek Bøe. Skupaj z Angel in Catholic Country tvorijo tris pesmi, ki zveni v svojem ritmu brez ritma skoraj poskočne, s kančkom bossa nove v duši. Preostanek albuma niza nostalgični folk za ob kaminu, ki danes še bolj kot pred dvema desetletjema zveni neprilagojen na mrzličen tempo sveta. Oba avtorja sta sedaj sredi svojih štiridesetih, zato kakšen bolj konzervativen verz ne preseneti. A o ljubezni še zmeraj pišeta kot hrepeneča študenta literature, ovita v sramežljivo tišino, ki svoje izbranke občudujeta izključno z razdalje. Naslov albuma v svoji preobraženi besedni zvezi sicer skriva kanček cinizma, se pa v navezi z blago pastelno naslovnico popolnoma poklopi v serijo dosedanjih treh plošč. Še gostja iz preteklosti, Leslie Feist, se ponovno pridruži za dve pesmi, izmed katerih je sploh Love Is a Lonely Thing tako preprosta v svoji lepoti. Čisto pravi Kings of Convenience album torej, le še kanček bolj premišljen – in posledično bolj dovršen. To bo najbrž ta modrost, ki pride z leti.
Matej Holc
