Plata tedna: Kelly Lee Owens – Inner Song

Kelly Lee Owens s svojo drugo ploščo, Inner Song, na lestvicah najboljših iz leta 2020 kotira upravičeno visoko. Valižanska glasbenica je že v okviru prvenca suvereno držala ravnotežje med spevnimi prijemi in plesno elektroniko, na lanskem albumu pa le še izpili svoje vrline. Njeno produkcijo bi lahko oklicali za nekakšen čustven tehno: prevetreni ritmi izrišejo peskovnik, znotraj katerega se avtorica igra tako z gradniki svojih pesmi kot z našimi pričakovanji. Nekako tako kot njen sodobnik z otoka torej, Jon Hopkins, s katerim je v preteklosti že sodelovala – le da so njeni izdelki bolj elegantni kot surovi. K številnim kompozicijam pritegnejo skoraj elektro pop melodije vokalnih linij, ki naslovu plošče zvesto nosijo močno introspektivno komponento. Te pa v ključnih trenutkih vedno znova pustijo prostor, da se posamezne plasti pesmi nadgradijo v odločen beat, ki pritiska na čisto rejverske vzvode. V raznolikosti plošče prepoznamo dalnjosežnost njenih vplivov; uvodni Arpeggi je pravzaprav čisto na novo zamišljen komad Radiohead, na zadržano psihedeličnem Corner of My Sky pa gostuje rojak iz Walesa, John Cale. Inner Song je poln takih čudaških trenutkov – pa vendar najboljši takrat, ko svojo poskočno vedrino ovije v ogrinjalo noči in jo zapelje naravnost na klubsko plesišče.

Matej Holc