Plata tedna: Kedr Livanskiy – Liminal Soul

Liminalni prostor je tisti, ki tiči nekje med že preteklim in šele prihajajočim. Nerazložljivo nelagoden, ujet v času, ki pravzaprav ne bi smel obstajati. Je podobno izgubljena torej tudi liminalna duša? Če prisluhnemo zamaknjenim poljem elektronike, ki jih na plošči Liminal Soul ustvarja Kedr Livanskiy, se gotovo zdi tako. Ruska glasbenica in producentka, rojena Yana Kedrina, nas na svojem četrtem izdelku popelje v sijočo srčiko devetdesetih. Svoj navdih pri tem črpa iz prebrisane elektronike tistega časa prav tako kot iz melodij, ki so narekovale radijske valove. Svoje vokalne vijuge sicer vodi znatno bolj pretanjeno, kot to gonilni sili moskovskega glasbenega podtalja pač pritiče. Vztrajni ritmi in prepletanje sinteničnih frekvenc zgradijo pesmi kot ponavljajoče se vzorce, kot pomikanje po neskončnih podhlajenih hodnikih v pridušeni svetlobi. Znotraj teh prostorov ni mesta za žanrsko omejevanje, zato se kot očitna vzporednica ponudi podobno neobremenjena Grimes – le da Kedr Livanskiy vseskozi ostaja prijetno zadržana. Liminal Soul pa se zaradi svoje jasne časovne opredelitve, a vendar odsotnosti direktne vezave na taisto družbeno-kulturno obdobje, zdi nekako brezčasna. Ali morda bolje rečeno: liminalna.

Matej Holc