Plata tedna: Kacey Musgraves – Star-Crossed

Po eksplozivnem uspehu svoje plošče iz 2018, Golden Hour, se je Kacey Musgraves znašla v precepu. Kako naslediti svetovni hit, hkrati pa ostati glasbeno prodoren? Načeloma country izvajalka je pozornost sicer res dosegla s korakom v splošno dostopnost, pa vendar ne na čisto predvidljiv način. V tej smeri nadaljuje, ko s Star-Crossed svojo lansko ločitev uprizarja kot pop ploščo, a se vešče izogiba klišejem. Že v resnobnosti idile, ki jo precej na začetku slika Good Wife, je namreč slišati kanček frustracije z ustaljeno vlogo, kakršno naj bi jo v zvezi zavzela. Kadar hrepeni po nekem preprostejšem času, sploh v nostalgično obarvanem Simple Times, je to bolj v osebnem kot družbenem smislu. Sočasno Star-Crossed tudi glasbeno škili nekam v preteklost, a to obdobje ni jasno definirano. Retrofuturistična izvedba ni tipična produkcijska izbira za tako mainstream izvajalko, ji pa dobro pristaja. Njenemu kantavtorskemu ozadju se vseskozi poklanja akustična kitara, ki lebdi nekje v ozadju, skupaj z ostalim instrumentarijem znatno zalita z efekti. Sintetične sekvence, ki bi se jih lahko domislil tudi Giorgio, poskrbijo za odtujeno, znanstvenofantastično vzdušje. Kvaliteta samih pesmi ob tem pride do izraza predvsem skozi spevne obrate in vztrajne asonance, denimo v refrenu ciničnega Breadwinner. Avtorica se kot navdih sklicuje na grške tragedije ter Romea in Julijo – sočasno pa v intervjuju za NPR zavzame sodobnejši pogled na razmerja, češ da njihova “uspešnost” in trajanje nista nujno povezana. Verjetno se lahko strinjamo vsaj s tem, da je bilo razmerje uspešno, če njegov konec rodi nekaj tako čudovito osladnega, kot je Star-Crossed.

Matej Holc