Jarvis Cocker je en tistih legendarnih frontmenov britpopa, ki od razpada svojih prvotnih zasedb ciljajo na ponovno odkrivanje sebe in svoje glasbe. Nekdanji vodja Pulp je to doslej počel bolj sporadično – manj deloholično, pa tudi manj raznoliko kot denimo vseprisotni Damon Albarn. A proti koncu leta 2017 je s čisto novo zasedbo vsestranskih glasbenikov oblikoval skupino Jarv Is…, s katero je pravkar pripravil nov vnos v svoj opus. In kaže, da mu to ustvarjalno okolje ustreza, saj je Beyond the Pale tako svež kot neobremenjen – več kritikov je album že opisalo kot Jarvisov najboljši izdelek po Pulp. Ker je skupina več let delovala predvsem v živo, so tako posneti tudi deli plošče, ki je nato studijsko dograjena. Pri tem vseskozi organsko pulzira, si vzame čas in z lahkoto raztegne pesmi blizu ali nad šest minut. Instrumentarij za ta gruvi sprehod med žanri vsebuje cel kup kitar, sintetizatorjev in tolkal, pa tudi harfo in kalimbo, s katerimi meša premišljeno lahkotnost krauta in elektronsko nujnost. Tudi Jarvis sam, od nekdaj piker in pronicljiv opazovalec, ne razočara. Ko opeva znane teme starajočih se glasbenikov – staranje in odnos do glasbe – se jih loteva z značilno igrivim cinizmom ali meta distanco. Njegova barva glasu je mestoma tako temačna, da spomni na samega Leonarda Cohena, vsebinsko pa pesniškim prvinam seveda doda kanček pokvarjenega zabavljaštva. Ne glede na to, ali gre pri celotni zadevi za beg pred resničnostjo ali modrost iz izkušenosti – ta novi prvenec kaže, da je Jarvis Cocker še zmeraj do vrha poln ustvarjalnosti.
Matej Holc
