Radio Terminal V Živo
Plata tedna: Indigo De Souza – Any Shape You Take

Plata tedna: Indigo De Souza – Any Shape You Take

Bledi bitji z lobanjama namesto obrazov, živobarvno rastje. Naslovnica Any Shape You Take, druge plošče Indigo De Souza, sicer spominja na tisto prvenca – obe je naslikala njena mama – le da je zaradi svoje umestitve v izpraznjen supermarket še toliko bolj strašljiva. Gre za sodobno variacijo na magični realizem, morda za opomnik naše minljivosti? V resnici je glasba, ki jo piše De Souza, le pogojno halucinogena. V svoje vrtince pastelnih odtenkov sicer vleče številne trenutno aktualne pristope – mehko indie žvenketanje, ostrejše emo kitare, celo igriv auto-tune – a iz njih skuha napoj, ki jo ohranja prisotno in prisebno. Seveda to pomeni odliv čustev, neprikrit do te mere, da še klišeji zvenijo pristno. Mar ni to tisto, kar odlikuje dober pop? In mar ni Indigo De Souza v resnici – pop? Je, le postavljen v ravno prav atipične strukture, muhaste kot zadnji zdihljaji poletja. Hrapavi rifi ali topli sinti komade začenjajo previdno, a se kaj hitro tudi opogumijo, potisnejo v ospredje, pa čeprav le za trenutek, v obliki nakrancljanega poudarka. Hold U vsebinsko neposrednost spoji z refrenom, ki se ga ne bi sramovale niti Haim, skupaj s sledečim Way Out pa tvori blažilen tandem ljubezenskih izlivov. Da pa ne bi končali na preveč prikupni noti, za obrat poskrbi Kill Me, v svojem nihilizmu tako slikovit, da boli. “No one asked me to feel this fucked up, but here I am – fucked up.” Any Shape You Take svoje živčevje razgalja do konca, s tem pa svoje signale neizogibno širi tudi na nas.

Matej Holc