Surov bristolski kvintet Idles je lanske jeseni s ploščo Ultra Mono zadel duh časa: pesmi post-punk upora s pozivi k sočutju so z lahkoto osmislile drugi val korone, nakopičeni jezi pa ponudile konstruktiven odliv. Sedaj, ko suvereno jezdimo na vrhu četrtega vala, so Idles spet tu, da nas poberejo z dna morja. Dobesedno: njihova četrta plošča Crawler spremlja kalvarijo nekoga, ki se iz dušečega primeža travme zvleče nazaj na noge – in ponovno zaživi. Vzporedno s tem okvirnim konceptom se razvija tudi zvočna slika. Crawler svoj plamen neguje počasi; uvodnih nekaj pesmi rohni s kovinskimi grožnjami, ki si dovolijo manj kompromisov in forme kot kadarkoli prej. MTT 420 RR v svojem zloveščem pulzu celo spomni na Liars ali The Kills, sploh ko nam suvereno odreče kakršno koli katarzo. Ob tako brnečem basu, da polni sobo, se oblika le postopoma, tesnobno sestavlja – dokler je Car Crash s procesiranjem zvoka ponovno ne razkroji direktno pred našimi ušesi. Kot prelomnica plošče služi The Beachland Ballroom, samooklicana soul pesem, ki kljub valoviti melodiji reže z neverjetno ostrino. Prvi klasičen Idles izbruh tako slišimo šele po polovici – a ko Crawl končno renči čez zobe, je njegova frustracija zato toliko bolj otipljiva. Igračkanja pa s tem ni konec, saj eksperimentalno srčiko in hkrati vrhunec tvori Progress, omotična polbalada, ki se spotika ob samo sebe. Najkasneje tu postane jasno: normalnost, če že obstaja, je tekom celotne plošče krepko pod vprašanjem. In ravno, ko dojamemo, da je v bistvu ne potrebujemo, Joe Talbot z nepremagljivim optimizmom poda svojo zaključno misel: “In spite of it all, life is beautiful”. Jebemti, da res.
Matej Holc
