Plata tedna: Iceage – Seek Shelter

Niti štirje vnaprejšnji, s silo nabiti singli nas niso pripravili na tako huronsko ploščo, kot so si jo že v peto zamislili Iceage. Temačni danski panksi so se najkasneje s Plowing into the Field of Love okitili s predpono art-, bolj kot na surovo energijo pa od tedaj stavijo na zadržano kuhanje čustev nekje pod površjem. Njihove kitare še vedno znajo prižgati pristen rokenrol, kar na novi plošči dokazuje recimo barvita poskočnica Dear Saint Cecilia. A to že leta ni več pank kot tak, temveč njegov daljni potomec – evolucijski naslednik, če hočete – preobražen v počasi plazečo se, a prav tako nevarno žival. Seek Shelter ponovno vseskozi postopa po ločnici med zajebanim in dostopnim. V svoji načrtno zategnjeni melodiki tokrat najde ta in oni neustavljiv refren, ki vsakič znova zazveni z nepričakovano, skoraj popevkarsko privlačnostjo. Naslovnici navkljub je plošča uprizorjena ravno prav razuzdano. Podpira jo briljantno neopazno umeščena ritmika, zaokrožajo pa vložki trobil, violine in ponekod celo gospel zbora. Seveda ne umanjkajo niti kriptične, pretirane metafore, ki jih je Elias Bender Rønnenfelt od nekdaj vešč, a od sveta utrujeni vzvišenosti skupine pač odlično pritičejo. A tudi v njih se skriva srčna želja po utehi, najbolj izrazita v hipnotičnem zaključku The Holding Hand. V neizprosni resničnosti se iskanje zavetja pač lahko zdi brezplodno – pa vendar ni v naši naravi, da bi zato obupali.

Matej Holc