Plata tedna: Gorillaz – Song Machine, Season One: Strange Timez

Ena izmed plošč, ki je letos nismo posebej izpostavili, je še vedno svež idelek Gorillaz. V resnici je bilo Song Machine težko spregledati. Ne le, da skoraj vsaki pesmi pripada še videospot (najnovejši je izšel šele pred nekaj dnevi!), tudi nasploh gre za verjetno najbolj ambiciozen projekt izpod prstov že nekaj časa zelo resnične virtualne ekipe. Njen vodja, Damon Albarn, vsaj zadnjih nekaj let deluje kot pravi glasbeni kralj Midas: vse, česar se dotakne, postane zlato. Da ob vseh siceršnjih projetkih najde čas še za neumorno delo z Gorillaz na tako visokem nivoju, je skoraj neverjetno. In kaj prinaša prva sezona Song Machine? Značilno dinamičen, obmorsko lahkoten pop v namenoma nekoliko plastičnem kalupu. Znotraj njega zasedba menjava žanre s skoraj brezbrižno nadarjenostjo, kot smo je od nje pravzaprav vajeni. Presenetljiv delež pesmi bi se prav dobro znašel celo na prvencu iz 2001, ki se v vzvratnem ogledalu zdi zadržan. Poleg odlično spisanih komadov pa je ta album poln tudi gostujočih glasbenikov – vključno s tremi velikani otoške popularne glasbe: Robert Smith, Elton John in Peter Hook. Vsak nastopajoči pusti jasen pečat, a so tako brezhibno plasirani, da pesmi ostajajo tudi nezgrešljivo Gorillaz. Najbolj spevni uspešnici sicer čakata na samem koncu redne izdaje: Désolé, kjer svoj čustev poln vokal prispeva Fatoumata Diawara, ter Momentary Bliss s punk momentom britansko razgrajaških Slowthai in Slaves. Upoštevajoč vse to je Strange Timez nekako reprezentativen za 2020, tudi če spregledamo naslov: njegovo fragmentirano izhajanje ter na pol šaljiv, a popolnoma pop okvir držita ogledalo našim poslušalskim navadam. Lepo, da preko vseh kanalov do nas prikaplja tudi takšna kakovost.

Matej Holc